Dekle, ženska druga_i

Recenzija Bukla

Bookerjevo nagrado podeljujejo od leta 1969 in do zdaj se je samo trikrat pripetilo, da sta si to prestižno priznanje razdelila dva romana. Po letu 1972 in 1992 se je to spet zgodilo leta 2019, ko so nagrado prejeli (že prevedeni) Testamenti Margaret Atwood in inovativni Dekle, ženska, druga_i, ki ga je napisala britanska pisateljica, dramatičarka in esejistika Bernardine Evaristo (1959), obenem tudi dolgoletna borka za večjo inkluzivnost v literaturi. Gre za njen osmi roman, zapisan pa je v nekaj drugačni formi (svojstvenost pisave je Bookerjevi žiriji všeč, leta 2017 so denimo nagradili prav tako izvirnega Lincolna v bardu), saj je avtorica pri njem v veliki meri opustila velike začetnice, ločila in klasično obojestransko poravnavo besedila, vsebinsko pa odraža osebno angažirana avtoričina stališča. Roman sestavlja ducat med seboj ohlapno povezanih intim nih človeških zgodb, ki jih največkrat združuje gledališka predstava temnopolte lezbijke Ammi, s katero se roman začne. Ta med čakanjem na premiero v londonskem Nacionalnem gledališču razmišlja o naporih in odrekanjih, ki jih je morala kot predstavnica pogosto diskriminirane družbene skupine vložiti v to, da je prišla do te ustvarjalne prelomnice. Dekle, ženska, druga_i je kalejdoskopski roman sodobne postkolonialne Velike Britanije, v njem imajo vlogo večinoma temnopolte prebivalke, vendar pa v njem najdete tudi nebinarno/-ega vplivnico/-eža, pa 93-letno kmečko posestnico s severa. Za literarne sladokusce, ki jih je navdušil esejistični roman Ta-nehisi Coatesa Med svetom in mano. 

Samo Rugelj, Bukla 166

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.