Založba | LUD Literatura |
Zbirka | Labirinti |
Leto izdaje | 2020 |
ISBN | 978-961-7017-58-8 |
Naslov izvirnika | Journal de deuil |
Podnaslov izvirnika | 26 octobre 1977 - 15 septembre 1979 |
Leto izdaje izvirnika | 2009 |
Prevod | Suzana Koncut |
Urejanje | Nathalie Leger |
trda vezava
20,5 x 14,5 cm
440 g
269 strani
Tip knjige
dnevnik
Kategorije
leposlovje
francosko leposlovje
Založnik o knjigi
Roland Barthes (1915–1980) se je od sredine petdesetih let naprej uveljavljal kot čisti teoretik, čigar znanstvena strogost se je napajala iz marksizma, strukturalizma in lingvistike (zlasti v delih Elementi semiologije, Mitologije, Ničelna točka literature). A v Cameri lucidi (1980) je zapisal, da si je »od nekdaj želel utemeljevati svoja počutja, ne zato, da bi jih upravičil; še manj, da bi prizorišče teksta napolnil s svojo individualnostjo; pač pa narobe, da bi to individualnost ponudil, jo dal na voljo znanosti o subjektu, katere ime me prav nič ne zanima, da le doseže […] tolikšno občost, da me ne bo reducirala ali strla«. V skladu s tem je šele v sedemdesetih letih (od del Cesarstvo znakov in Užitek v tekstu naprej) začel v čedalje bolj fragmentiranih besedilih postavljati v ospredje pišoči subjekt. Njegovo delo se je tako dokončno usmerilo v nenehno približevanje nemožni znanosti o enkratnem bitju, ki so ga zaznamovali številni diskurzi, sociološki, semiološki in psihoanalitični, ob tem pa tudi »nelagodje subjekta, ki omahuje med dvema govoricama, eno ekspresivno, drugo kritično«. V Dnevniku žalovanja, prej »hipotezi knjige« kakor dokončani knjigi (začel jo je pisati dan po materini smrti), se to omahovanje najradikalneje prevesi na stran ekspresivne govorice. Njeni vsakodnevni fragmenti poudarjajo radikalno singularnost izgube ljubljene osebe in diskontinuiteto žalovanja. To je mogoče zapopasti le bežno, po drobcih, enkrat pretresljivo prvoosebno, drugič prek aforističnega ovinka, predvsem pa z nizom vrzeli med trenutkom smrti in trenutkom, ko ta postane preteklost. Barthesovi fragmenti spominskega diskurza tako postavljajo tisti »spomenik«, s katerim je hotel onemogočiti zabrisanje spomina na svojo mater.
Recenzija Bukla
Francoskega teoretika Rolanda Barthesa (1915–1980) prav dobro poznamo tudi v slovenščini, zato bo za branje še toliko zanimivejše njegovo nenavadno delo Dnevnik žalovanja (izšlo je posthumno, leta 2009), ki ga je prevedla letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Suzana Koncut. Barthes je z zapisovanjem svojih občutkov začel dan po smrti svoje matere leta 1979, nekako vzporedno s tem, ko je pisal tudi svoje klasično (in tudi prevedeno) delo Camera lucida. Dnevnik žalovanja niti ni bil mišljen kot knjiga, šlo je bolj za poskus knjige, v njej pa najdemo koncentrirane fragmente njegovih občutenj, včasih – na posamezni strani – dolgih samo stavek ali dva, s katerimi je Barthes skušal ubesediti opažanja o svoji notranjosti po izgubi »bitja, ki sem ga najbolj ljubil«. Občutena knjiga o tem, kako jutranji trušč pobiranja smeti olajšano naznanja, da je konec noči, v kateri je mati trpela strašne bolečine.
Samo Rugelj, Bukla 154
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.