Edo

Založnik o knjigi

Založba Modrijan objavlja faksimile dnevnika, ki ga je v devetdesetem letu svojega življenja na roko pisal gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka v eni od ljubljanskih trafik. Del lista iz tega dnevnika je mogoče videti na naslovnici knjige Tole zdaj, ki jo je pri nas junija letos izdal Zoran Hočevar, med drugim pisec že pred leti izšle knjige z naslovom De rebus celestibus, poročila o stanju v krščanskih nebesih, kamor je po svoji smrti zašel profesor biologije Janko Pucihar, čeprav ateist. In kar je pri tem pomembnejše – kot avtor je naveden Janko Pucihar. Na založbi torej utemeljeno sumimo, da je Hočevar kar sam in svojeročno izpolnil tudi zvezek formata A4, z etiketo, na kateri skromno piše Edo in nič drugega. Kakorkoli, pri gospodu Prinčiču se ni mogoče pozanimati, kako je s to zadevo, saj je, kakor sklepamo po zadnjih besedah v dnevniku, po napovedi, da bo naslednji dan opisal svoj obisk pri znancu Ludviku, nadaljevanja pa ni, še istega dne umrl. Če je, upamo, da brez trpljenja in doma, med mirnim spanjem.

Ampak ne popolnoma zasluženim, bi rekli, kajti po svoji hrabri partizanščini bi se lahko boril enako hrabro tudi proti socializmu, tako imenovanem, kakor je govoril, kajti razočaral ga je; toda izbral je defenzivo, umik v družinsko življenje, čeprav mu osebno ni ustrezalo. In za prebitek je izbral prodajo časopisov, ki mu kot po večini ›partijska trobila‹ prav tako niso ustrezali. Pa dobro, saj v dnevniku to sam prizna. A dnevnik je kljub slovničnim napakam in Edovemu čezmernemu udrihanju po vsem – celo po lastnih hčerkah (»trapah«) in po lastni ženi Pavlici (»verjetno prikriti udbovki«), ki jo sicer občasno mrzi, toda v glavnem obožuje – vendarle mikavno čtivo. Še več, utegnil bi kdo celo meniti, da gre za hercroman.

Kar pa zadeva uganko, kdo dejansko je avtor te pisarije, bo mogoče bolj jasno – ali nemara tudi ne –, ko boste prebrali odlomek iz romana Tole zdaj. Namig: nekje od strani 166.