Čeprav seveda

Recenzija Bukla

Čeprav seveda je nadaljevanje zadnjega Hočevarjevega romana Tole zdaj, z avtorjevo namero, da dokončno opravi z razmišljanjem o večincih (navaden folk) in manjšincih (umetniki in vse neprodane duše v tem svetu »kšeftarskega kapitalizma«), ki pa pogosto niti niso kaj dosti manj »zagovedni« od prvih. Prvoosebni pripovedovalec, ki je hkrati glavni protagonist in pisateljev alter ego, je nedvomno človek z jasno sliko in pogosto precej radikalnimi predlogi, kako rešiti nastalo situacijo. Narobe naj bi namreč štartali že pred slabimi tristo leti, ko so nekateri učenjaki začeli »zganjat propagando, češ da je v bistvu vsakršno človeče diamant«. Če to ne bi bil Hočevar, bi mu ob modrovanju o prav vsem, od vrtnarjenja, politike do usode človeštva, zlahka pritisnili štampiljko: pametnjakovič in nergač, ker pa si to večkrat navrže sam in ker pametuje na nadvse žmohten in duhovit način (pomislite na Kleča ali Filipčiča), se lahko samo kislo nasmehnemo in ponavadi pridemo do istega zaključka – da smo bolj ali manj v riti. Z drugega zornega kota je roman tudi delo o pisatelju, nekoč slikarju, zdaj skoraj performerju, ki svojo zgodbo ustvarja v živo – pred bralci. Razmiš­lja o sebi, svojem pisateljevanju, nastavlja zgodbo in jo hkrati spodkopava, jamra in besni, ko mu ne gre, vse do: »Tole bi naj bil zaključek?«

Kristina Sluga, Bukla 149

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.