Kolizej

Založnik o knjigi

»Življenje v tej hiši je tako prepleteno, s toliko notranje
napetosti, tako bogato v raznovrstnosti mejnih situacij,
da se izrisuje kot metafora družbe in sveta.«
Helena Koder

Po izjemno sprejeti in z Rožančevo nagrado nagrajeni zbirki Krošnja z neznanimi sadeži je Helena Koder tokrat napisala en sam daljši esej o znameniti ljubljanski stavbi, ki je ni več. O Kolizeju je pred več kot štiridesetimi leti napisala scenarij za dokumentarni film Žareta Lužnika, a usode stavbe in njenih prebivalcev ji tudi po desetletjih pretečenega časa niso dale miru in tako je nastalo zanimivo razmišljanje, ki sega tudi onkraj konkretnosti in iz usode Kolizeja izpeljuje širše zaključke za sedanjost in čas, ki prihaja.

INTERVJU REVIJA BUKLA

Metafora za današnji čas

Knjiga razkriva nekaj mnogo širšega, kot je propad imenitne stare hiše in zgraditev nove na njenem mestu. Hiša, ki je ni več, je postala metafora za svetove, v katerih živimo. Avtorica se v svojem razmi­sleku sprašuje, koliko smo se sploh sposobni in pripravljeni vživeti v Drugega, ne more pa niti mimo vprašanja, ali je bilo to, kar se je zgodilo, najbolj prav za mesto, meščane, državljane in skupnost.

»Slovenščina v njenih rokah postane prefinjena, elegantna, plemenita tkanina. Njeno pisanje je tako gosposko, tako vljudno, a lucidno, njen izraz tako oseben, a ne razkazujoč, da me ob branju nenehno grabi tudi nostalgija.«  - Ana Svetel

o avtorici

Helena Koder (1937) si je želela biti prevajalka, a je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri več kot tridesetih dokumentarcih, skoraj dvajset, med njimi Magdalenice gospe Radojke Vrančič, pa jih je podpisala tudi kot režiserka. Leta 2022 je bila za življenjsko delo na področju dokumentarnega filma nagrajena s Štigličevo nagrado.