Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem

Založnik o knjigi

»Zakuga pa nis prej puvedu?«

Arhitekt Janez Suhadolc ni dejaven le kot oblikovalec, ampak mdr. tudi kot avtor bolj ali manj polemičnih člankov. Knjiga prinaša nov izbor njegovih slikovitih zapisov o najrazličnejših fasetah življenja tukaj in zdaj; pa tudi kje drugje in kdaj drugič. Živahno, vselej tudi nekoliko humorno razmišljanje o temah, ki odmevajo ali so odmevale v javnosti, prinaša dobrodejno prevetritev in odpira duha.
Profesor prostoročnega risanja, ki v svojem zaključnem predavanju študij arhitekture odsvetuje, kritičen opazovalec življenja, ki nič ne bo rekel – tiho pa tudi ne bo, je svoj izbor razmišljanj tokrat zbral pod naslovom LJUBI SE MI NE, SMISLA NIMA, NEHATI NE MOREM. Zvest sebi neutrudno stopa v odnos z vsem, kar ga obdaja. In kot mož peresa (in čopiča) o tem pogosto tudi kaj zapiše. Največkrat na slikovit način. Njegovo pisanje preveva humor, pa vendar se izogne tako lahkotnosti kot cinizmu. Če čemu, potem je avtor zavezan živosti in življenju. Ob včasih nemočnem opazovanju tragičnih zablod pa je nasmeh tisti distančnik, ki omogoča preživetje.

Suhadolčevi zapisi so osvežilno branje v poletni vročini. Tudi sicer omogočajo oddih od vsakršne mlačnosti – celo sredi najbolj delavne sezone in natrpanega urnika. So zapiski s poti in hkrati vabilo na pot; na pot v čase in kraje, ki jih omenja avtor, pa tudi povabilo na osebno popotovanje – na popotovanje odprtih oči, duha in srca skozi prostor-čas, kot se komu ponuja.


Janez Suhadolc (1942) je številne generacije arhitektov uvedel v umetnost poklica kot profesor prostoročnega risanja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Leta 2012 je to kariero sklenil s predavanjem »Zakaj študij arhitekture odsvetujem«. Širši javnosti je znan kot avtor polemičnih in iskrivih zapisov, kjer se brez dlake na jeziku ne loteva le arhitekturnih tem. Pogosto se odpravi na pot – najraje z vlakom ali s kolesom. Nekaj popotnih beležk je doslej zbral v knjigah Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom in Od Akropole do Ribnice. Med drugim samoniklost svoje ustvarjalnosti izraža tudi v lesu. Izdal je že štiri monografije Stoli/Chairs, kjer predstavlja svoje mizarske mojstrovine. Seveda pa vse našteto še zdaleč ne obsega številnih področij avtorjevega delovanja in ustvarjanja.

Odlomek iz knjige

»Sem arhitekt. ›Velike‹ arhitekture sicer ne prakticiram, se pa na gradnjo stavb vseeno nekoliko spoznam. Veliko mi povedo kolegi iz stroke. Kdor si, na primer, gradi gostinski lokal, mora imeti stranišča za moške posebej in za ženske posebej. Vstop v te male prostorčke mora biti iz predprostora, v predprostor se običajno vstopi s kakšnega hodnika. V moških omenjenih prostorih morajo biti pisoarji. Vse našteto in še kaj zraven mora biti narejeno v skladu s higienskotehničnimi predpisi. Omenjeni prostori so ločeni zato, da med spoloma ne bi prišlo do nepredvidenih ali celo nasilnih dogodkov. Ni rečeno, da bi prišlo, ampak za vsak slučaj, predpisi so taki in treba jih je spoštovati. Predpisi so narejeni zaradi varnosti in dobropočutja širokih ljudskih množic. Lokali brez naštetega ne smejo, ne morejo delovati. Inšpektorji bi jih zaprli. Celo sorazmerno majhni lokali se morajo držati teh predpisov, zato je včasih kvadratura toaletnih prostorov ob kakšnem kafiču večja od površine lokala. Vsi vemo, kako je ta reč urejena na vlakih in letalih. V skladu z veljavnimi predpisi letala in vlaki ne bi smeli biti v uporabi!« (str. 215)