Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Mož brez domovine

Kurt Vonnegut
Mož brez domovine
24,90 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Povej naprej

Založba Didakta
Zbirka Gostosevci
Leto izdaje 2007
ISBN 978-961-6646-12-3
Prevod Teja Bivic

Tehnične lastnosti
trda vezava
125 strani
Tip knjige
esej
Kategorije
leposlovje > eseji

Recenzija Bukla

Čeprav je po izidu svojega zadnjega romana Časotresk napovedal umik z literarne scene, je zaradi moralnega ogorčenja nad dogajanejm v »Bushevi Ameriki« prekinil svoj pisateljski molk in leta 2005 izdal zbirko kratkih esejev Mož brez domovine. Knjiga je na avtorjevo presenečenje postala velika prodajna uspešnica.
Gre za nekakšen humoristično humanističen manifest, iz katerega obenem vejeta avtorjevo rezko razočaranje nad človeštvom, a tudi njegova neuničljiva vera vanj. Vsakega od dvanajstih esejev vpelje s humorjem nabit epigram, ki v zgoščeni obliki povzame vsebino, ki sledi. Teme so zelo različne: od lekcije iz ustvarjalnega pisanja, kritike političnega položaja v Ameriki do razmišljanja o zakonu in družini ter opozarjanja na pasti »napredka«. Iz konkretnih, včasih celo banalnih izhodišč avtor izpeljuje globalna sporočila.
Vonnegutova metoda pisanja je zoperstavljanje, kontrapunktiranje na videz nezdružljivih stvari, s čimer razgalja njihovo lažno samoumevnost. Ob teh škripajočih trkih, ki prekinjajo gladko in varljivo preprosto pisanje, se bralec zdrami iz hihitanja in začne razmišljati zunaj utečenih miselnih poti. Tako na primer pisatelj vzporeja droge in avtomobilizem, da bi opozoril na ekološko katastrofo, ki jo povzroča človek: »Naša vlada se gre vojno proti drogam, je tako? Naj se z enako maniro loti nafte. Vse to govoričenje o destruktivni zadetosti! Nekaj te reči zliješ v avto in že lahko drviš s 160 kilometri na uro, povoziš sosedovega psa in nepopravljivo razcefraš atmosfero.«
Vonnegutovo pisanje je družbenokritično in politično opredeljeno, a neideološko. »Socializem ni nič bolj grešna beseda kakor krščanstvo. Nič bolj ni socializem predpisoval Josipa Stalina in njegove tajne policije ter razrušenih cerkva, kakor je krščanstvo predpisovalo špansko inkvizicijo.« Ta nedogmatičnost je značilna tudi za njegov pogled na literaturo. Najbrž je edini avtor, ki lahko prepričljivo in neprisiljeno primerja Pepelko, Kafkovo Preobrazbo in Hamleta. Takšno ironično distanco pa vseskozi ohranja tudi do sebe in svojega ustvarjanja.
Okus zadnjih besed, ki nam jih je zapustil veliki, modri »mož brez domovine«, je trpek. Slika človeštva s ptičje ali še bolje marsovske perspektive je apokaliptična: nepopravljivo uničen planet Zemlja, nesmiselne vojne, socialna neenakost. Čisto od blizu pa je še vedno moč uzreti lepoto: dragulj na čelu indijske prodajalke časopisov, zven glasbe, pitje limonade in klepet na vroč poletni dan. A kaj, ko te stvari pogosto prezremo. Zato nas Vonnegut roti, naj bomo pozorni na to, kdaj smo srečni, in naj v tistem trenutku vzkliknemo, zamrmramo ali vsaj pomislimo: »Če to ni čudovito, potem ne vem, kaj je.«

Maša Ogrizek

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...