Puščava, klet, katakombe

Recenzija Bukla

Knjigo je težko zvrstno opredeliti, saj avtorica uporabi hibriden pristop, pri katerem osnovno zgodbo ovija v različne plasti teoretskega izvajanja. S tem zasnuje racionalen in hkrati poveden esejistični roman, ki posameznika in človeštvo sooča z množico, družino, družbo in globalnim. V uvodu nam predstavi položaj ženske, ki se kljub mnogim poskusom ni uspela izviti iz tradicionalnih družinskih okovov, to žensko pa konkretizira v srebrnosivolasem avatarju in jo imenuje R. Skoz njo raziskuje pojem »igrifikacije«, torej ohranjanja oblastnih struktur skozi družbene igre, ter se nasloni na sodobne računalniške igrice, ki to izhodišče, kot ugotavlja Radaljac, le nadaljujejo in nadgrajujejo. Avatar zaživi iz ničelne pozicije, ko ji avtorica spremeni barvo las, jo postavi v pros tor (plaža, pesek, veter) in ji v roke položi zemljevid ter plastenko vode. Bomo trepetali zanjo? Miklavž Komel v predgovoru pove: »Ta izjemna knjiga se zaključi v soočenju z monstruoznim. Na koncu knjige ni razrešitve; dih zastane pred pričakovanim nadaljevanjem.«

Žiga Valetič; Bukla 127-128