Zapisi II.

Založnik o knjigi

Mirko Mahnič (1919–2018) v svojem pripovedovanju niha med željo in potrebo po ustvarjanju, navdušenjem nad (čisto) umetnostjo ter razočaranjem nad situacijo, ki duši umetnost, nad karierizmom in dvoličnostjo. Pri tem ves čas izhaja iz svojega konsistentno izdelanega odnosa do sveta in družbe, ki določa njegov odnos do drugih (od Bratka Krefta do Vitomila Zupana in Edvarda Kocbeka) in položaj v družbi: »Moje človeško in umetniško prepričanje je res daleč od marksizma. Malo mi je mar Moskva in malo Vatikan, nikoli mi ni bil blizu politični katolicizem in mi nikoli ne bo. Trdno pa verujem v vrednote socializma in blizu mi je Kristusova človeška gorkota.«

Njegovi zapisi so kot iztrgani iz časa, prinašajo dokument o zgodovini. Celovito podobo avtorja pa izrisujejo drobni pobliski v njegovo zasebno življenje, v topel odnos z mamo, v navezo z bratom, v odnos do žene – drobni okruški dialogov in zamolki, ki mnogokrat povedo več kot besede.