| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka | Spomini in izpovedi |
| Leto izdaje | 2019 |
| ISBN | 978-961-01-5514-0 |
| Spremna beseda | Tina Bilban |
| Urejanje | Nela Malečkar |
poltrda vezava
20 x 14 cm
530 g
552 strani
Tip knjige
spomini, pričevanja in pisma
Kategorije
leposlovje > eseji
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Mirko Mahnič (1919–2018) v svojem pripovedovanju niha med željo in potrebo po ustvarjanju, navdušenjem nad (čisto) umetnostjo ter razočaranjem nad situacijo, ki duši umetnost, nad karierizmom in dvoličnostjo. Pri tem ves čas izhaja iz svojega konsistentno izdelanega odnosa do sveta in družbe, ki določa njegov odnos do drugih (od Bratka Krefta do Vitomila Zupana in Edvarda Kocbeka) in položaj v družbi: »Moje človeško in umetniško prepričanje je res daleč od marksizma. Malo mi je mar Moskva in malo Vatikan, nikoli mi ni bil blizu politični katolicizem in mi nikoli ne bo. Trdno pa verujem v vrednote socializma in blizu mi je Kristusova človeška gorkota.«
Njegovi zapisi so kot iztrgani iz časa, prinašajo dokument o zgodovini. Celovito podobo avtorja pa izrisujejo drobni pobliski v njegovo zasebno življenje, v topel odnos z mamo, v navezo z bratom, v odnos do žene – drobni okruški dialogov in zamolki, ki mnogokrat povedo več kot besede.
Recenzija Bukla
Potem ko so leta 2008 že izšli prvi Zapisi Mirka Mahniča (1919–2018), ki so obravnavali njegovo predvojno, medvojno in povojno obdobje oziroma desetletko 1937–1947, je v Zapisih II. obdelano njegovo naslednje desetletje od leta 1948 do leta 1958. Ti dnevniški zapisi se začnejo z dvomi o lastni prihodnosti, saj Mahnič sprva ni bil (politično) dobrodošel in zato ni mogel dobiti niti službe, vendar so se stvari že kmalu sprostile, tako da je hitro začel sodelovati s Triglav filmom pri snemanju prvega slovenskega celovečerca Na svoji zemlji, od leta 1948 in vse do upokojitve pa je bil lektor pri ljubljanski Drami. Njegovi Zapisi se berejo izjemno domačno, so dokument časa in okolja, iz njih pa seva Mahničeva naklonjenost tako naravi kot kulturi, še posebej pa slovenskemu jeziku in njegovemu neumornemu raziskovanju.
Samo Rugelj, Bukla 151
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
