Doba supernove

Založnik o knjigi

Eksplozija osem svetlobnih let oddaljene zvezde na Zemlji povzroči usodno okvaro človeških kromosomov, zaradi katere bodo v enem letu umrli vsi Zemljani, starejši od trinajstih let. Kako svet in otroke pripraviti na prehod v dobo supernove ter kaj se zgodi, ko do tedaj dominantni mehanizem ekonomije začne izpodrivati mehanizem igre, ki lahko pomeni tudi vojno?

Kakšen je roman, v katerem se otok iz Goldingovega Gospodarja muh razširi na celoten planet? Oziroma: kakšen je roman, v katerem so malodane vsi otroci sveta kakor Jim iz Ballardovega Imperija sonca, za katerega Žižek zapiše: »Ne gre torej za to, da bi Jim popustil pritisku okoliščin in se spreobrnil v zlega – zel postane zato, ker se ne spremeni, ker ohrani isto 'nedolžno' držo kot prej, ker grozote okoli sebe gleda z istim 'nedolžnim' pogledom kot prej.« Kako se sredi ultranasilnih olimpijskih vojnih iger sredi Antarktike odvija skrajna nedolžnost otrok in kaj v takšnih razmerah postane geopolitika?

Avtor Dobe supernove Liu Cixin je v zadnjih letih postal prvo ime ne le kitajske, temveč svetovne znanstvene fantastike, zlasti njene hard sci-fi različice. Leta 2015 je za The Three-Body Problem (Problem treh teles), prvi del trilogije Remembrance of Earth's Past (Spominjanje Zemljine preteklosti), prejel nagrado hugo in tako postal prvi Azijec, ki je osvojil to najprestižnejšo nagrado za znanstveno fantastiko. Hkrati je bil s tem sprožen val prevajanja drugih kitajskih znanstvenofantastičnih piscev v svetovne jezike, s čimer se je – kljub neizogibnemu posredništvu angleščine kot lingue france – začel krhati tudi ameriški monopol nad zamišljanjem prihodnosti.

Doba supernove eksplicitno zagovarja kitajsko stran zoper ameriško – ko odrasli izumrejo, ameriškim otrokom, željnim igre, v roke pade prav vse orožje, ki si ga zmorejo zamisliti, s čimer že tako utirjena kultura orožja dobi še svojevrsten kruti pospešek. Takšna perspektiva je seveda precej manj ekscentrična, kot je bila še pred kratkim. V času genocida v Gazi in vnovične izvolitve Trumpa, ki je nemudoma izrazil apetite po Grenlandiji, Panami in Kanadi, je zahodna naracija šibka, kot že dolgo ne. Če gre za roman, v katerem so Kitajci civilizirana in Američani barbarska stran, Rusi nekje vmes, Evropa pa povsem nepomembna, ga je brez dvoma mogoče tolmačiti kot kitajsko propagando, psihološko operacijo ali soft power artefakt, a čemu je potem daleč najintrigantnejši lik v njem ravno Američan? Državni sekretar Vaughn Dobi supernove priskrbi veličasten finale, nekakšen geopolitični coup de maître, s katerim si ZDA poskušajo povrniti ambicijo in izziv končne meje, t. i. frontier.

Svojevrstni »frontier« je seveda tudi prvi prevod Liuja Cixina v slovenščino. Iz kitajščine ga je mojstrsko prevedel Andrej Stopar, Miroslav Griško pa spisal spremno besedo, ki roman sijajno umešča v kontekst štiriindvajsetih kitajskih dinastij.

Vznemirljiv protivojni roman za najširše bralstvo, ki je v svetovnem merilu sprožil zelo pozitivne odzive, vse do vsakokratnega zahvaljevanja prevajalcu v angleščino (2019), da je zahodnemu bralstvu omogočil seznanjenje z drugačnimi pogledi.

Spremna beseda: Miroslav Griško