Ocean na koncu poti

Založnik o knjigi

Moški v srednjih letih se vrne v kraje svojega otroštva, da bi se udeležil pogreba. Pritegne ga kmetija na koncu ceste, kjer je kot sedemletni deček sklenil prijateljstvo z zelo posebno deklico, Lettie Hempstock, njeno mamo in babico – Hempstockovimi ženskami, povezanimi s starodavnimi, magičnimi prvinskimi silami.

Ko pripovedovalec za razpadajočo staro kmečko hišo obsedi ob ribniku, o katerem ga je Lettie prepričala, da je ocean, v pozabo potisnjena preteklost z neustavljivo silo preplavi zavest. Kar se zgodi, ni medlo spominjanje, temveč zgodba, ki je preveč čudna, preveč zastrašujoča, preveč nevarna, da bi se zgodila komurkoli – kaj šele majhnemu dečku.

Ocean na koncu poti je izpisan z avtorsko pisavo, čarobno in nepredvidljivo kot srebrn lunin žarek na vodni gladini, ostro in presunljivo kot mesečev srp. Fantastika, mit in domišljija se združujejo v pripovedni pustolovščini, ki se dogaja prav tukaj, v našem svetu. Še več: v prelomnem, globoko osebnem delu, napisanem s posluhom za vse, kar tke človeško izkušnjo, eden največjih mojstrov zgodbe v sodobni angleški književnosti prehaja meje med fantazijskim in resničnim svetom tako subtilno, da samo strmiš. In ob branju val za valom piješ skrivno moč zgodbe, njeno sposobnost, da ustvarja ščit pred temo, ki prihaja od znotraj ali od zunaj.

Z eno besedo: oceansko.

»Podoba oceana, osrednje in naslovne teme romana, ki se zdi preprost ribnik, a je v resnici svet zase, simbolizira obsežno, skrivnostno resničnost, ki leži pod površjem vsakdanjega življenja. Bogata, globoka in skrivnostna modrina, s katero je opisan ocean, predstavlja globino in kompleksnost spomina, in tisto, kar leži pod površjem misli, je prav tako neizmerno in skrivnostno kot ocean. Čeprav je na površini vse mirno, lahko podvodni tokovi ustvarjajo vrtince, ki nas bodo brez opozorila posrkali v globino.«
– prevajalka Manca Noč Oletič v spremni besedi