Inkognito
Tibor Noé Kiss
| Založba | ŠKUC |
| Leto izdaje | 2019 |
| ISBN | 978-961-6983-36-5 |
| Naslov izvirnika | Inkognitó |
| Leto izdaje izvirnika | 2010 |
| Prevod | Gabriella Gaál |
Založnik o knjigi
Noé Kiss se je rodila kot Tibor leta 1976 v Kispestu. Od desetega do sedemnajstega leta je kot mlad talentiran nogometaš trenirala v velikem klubu Ferencváros. Po končani gimnaziji v Budimpešti je delala pri madžarski pošti kot raznašalec časopisov, pravi, da je takrat vzljubila pse in živali. Nekako tedaj, leta 1995, je prvič odšla na ulico v ženskih oblačilih, lasulja se ji je ujela v vejo in odletela z glave, a ji jo je uspelo hitro namestiti nazaj. Študirala je novinarstvo in sociologijo. Zdaj živi in dela v Pécsu kot tehnična urednica in skrbnica spletne strani revije Jelenkor.
Kiss sodi v mlajšo generacijo madžarske proze. S svojim pisanjem je ostro zarezala v madžarsko literarno in družbeno tkivo. Že prvi roman Inkognito, v katerem odkrito spregovori o svoji transspolnosti, je ne samo pretresljiva samoizpoved, temveč tudi odlično literarno delo. Spoznanje otroka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da njegova spolna identiteta ni tipična, je bila za Kiss tesnobna izkušnja z veliko ponižanj. Pisanje je imelo terapevtski učinek, po odzivih bralcev pa je mnogim pomagalo, da so se laže sprejeli. Kiss zanimajo mejne, skrajne situacije. Ne samo tiste na osebni ravni, kar transseksualnost gotovo je, ampak je prepričana, da je vredno pisati le besedila, ki imajo objektivno težo – družbeni kontekst pisanja je vsaj tako pomemben kot umetniški. Roman je bil prvič objavljen leta 2010, druga izdaja pa 2016.
Recenzija Bukla
Inkognito je avtobiografski roman o odraščanju v nasilnem okolju zaradi lastne drugačnosti, zato zlahka potegnemo vzporednico s knjigo Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Noé Kiss se je leta 1976 rodila kot Tibor, skozi roman, ki je sestavljen nekako kalejdoskopsko, da se poglavja iz sedanjosti in preteklosti med seboj prelivajo in mešajo, pa se ukvarja s sprejemanjem same sebe in odzivi okolice, ki je sovražna in zadrta. Gre za žalosten portret trans osebe, ki odrašča kot nadobuden nogometaš, a vendar kmalu preneha hoditi na treninge in začne nositi ženska oblačila, pri tem pa se skriva pred javnostjo, ker jo skrbi, da jo bo dokončno izobčila. Trpka knjiga sicer postaja vedno svetlejša, saj se protagonistka osvobaja družbenih in lastnih pričakovanj, branje pa je še posebej fascinantno, ker izvorna madžarščina ne pozna spolov, zato se moški in ženski spol v prevodu mešata in ustvarjata avtentično pripoved o transseksualnosti.
Veronika Šoster, Bukla 153
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
