Butalci

Recenzija Bukla

Saj veste, kaj so Butale? To je vas, ki ji Butalci, njeni prebivalci, pravijo mesto. »Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ki ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, ki jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci – kaj mislite! – in ne pamet; takšni so.« V zbirki Kondor je zdaj (po Zbranih pravljicah in pripovedkah založbe Sanje v začetku leta 2015) izšla še integralna izdaja Butalcev. To je ena tistih slovenskih knjig, ki jo tako rekoč vsi poznamo, in po skoraj sto letih od nastanka prvih zgodb (ko jih je Fran Milčinski začel pisati, ni mislil na knjižno objavo, ta je izšla šele po njegovi smrti) velja za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic vseh časov. V raznih oblikah in z različnim izborom zgodb so Butalci do zdaj izšli že kakih dvajsetkrat. Najnovejša izdaja, skupaj z obsežno spremno besedo Barbare Simoniti, ki skupaj s kontekstualizacijo butalskih zgodb nadrobno analizira čas nastanka posamezne zgodbe, njeno objavo in morebitne različne verzije, prinaša dvainštirideset butalskih in še dve na pol butalski zgodbi. Butalci so seveda knjiga, ki nam nevsiljivo, z inteligentnim humorjem in spretno sproženimi ostmi še vedno kaže lastno ogledalo in ves čas opozarja na posledice ozkoglednosti in zaplankanosti. Ne samo naše in ne samo včasih, zaradi česar so kot nalašč tudi za branje v današnjem času.

Samo Rugelj, Bukla 116-117

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.