Drobnarije

Recenzija Bukla

Meta Hočevar (1942) je scenograf­ka, kostumografka in režiserka, ki se je predstavila tudi v pomembnih evropskih in ameriških gledališčih ter na festivalih, vzporedno s svojim delom v gledališču in na ljubljanskem AGRFT-ju, kjer je bila profesorica, pa se je posvečala tudi področju arhitekture. Ob tem je napisala tudi dve strokovni knjigi, Prostori igre in Prostori mojega časa, ki sta dragocen pripomoček pri študiju scenografije, zdaj pa je izšel še njen leposlovni prvenec Drobnarije. Gre za kratke (pa tudi malce daljše) zgodbe, včasih tudi prebliske, razporejene v treh delih (ter opremljene z avtoričinimi risbami), iz katerih je jasno razvidno, da ima avtorica tako pozorno oko kot smisel za dramo pri vsakodnevnih, pa tudi nenavadnih doživljajih. Primer prve je denimo kratka zgodba Voda o paru; ta stopa vsak po svoji strani potoka, ki govori svojo zgodbo dovolj glasno, da sta partnerja lahko pač tiho; primer druge je Tepka, zgodba o starcu, ki se je odločil, da bo obral tepke z drevesa, potem pa se mu je – tako je poročala Kronika – izmaknila lestev, zato je omahnil z drevesa in po nekaj urah umrl. Kaj je v svojih zadnjih trenutkih razmišljal starec, ko se je krčevito oklepal zverižene veje? Je mislil na smrt ali morda na svojo pokojno ženo, ki ga je čakala že nekaj let, se sprašuje avtorica in tudi v tej žalostni zgodbi najde nekaj vedrine. Vitalistična zbirka živahnih prebliskov.

Samo Rugelj, Bukla 164

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.