Dublinčani

Recenzija Bukla

Prihodnje leto bo minilo sto let, odkar je ta Joyceova zbirka kratkih zgodb prvič izšla. V objavo jo je sicer predložil skoraj deset let prej (komaj 23-leten je to storil že 1905), potem pa je to moral narediti še skoraj dvajsetkrat, in to petnajstim založnikom, da bi na koncu knjigo izdal prvotni založnik. Slovenski prevod je prvič izšel pod naslovom Ljudje iz Dublina (zgodbe je takrat prevedel Herbert Grün, stihe pa Janez Menart), tokrat pa je vse to, skupaj z nadrobno spremno besedo, zavzeto opravila Tina Mahkota. Začet­ne zgodbe prvoosebno pripoveduje otrok, tridelna struktura zgodb otroštvo-mladost-odraslost pa se potem nadaljuje s starejšimi ljudmi kot glavnimi liki, ki večinoma temeljijo na resničnih osebah (večina v manjših vlogah potem nastopa tudi v Joyceovem Uliksu), zaradi česar lahko imamo zbirko za delno avtobiografsko. Zgodbe so bile napisane v času, ko sta bila irski nacionalizem in njihovo iskanje lastne identitete na vrhuncu, kar skozi hiperbolične zgodbe odseva tudi v likih, pri katerih pride do nenadnega spoznanja oziroma razsvetljenja. Poleg Pisem Nori so Dublinčani bralcu najbrž najbolj dostopna Joyceova knjiga, v kateri pa že vidimo vse prvine njegovega poznejšega sloga, tj. eksperimentiranje s formo in jezikom, uvajanje raznih aluzij in referenc, časovna razdrobljenost pripovedi, odprtost in dvoumnost njihovih koncev ter seveda vse bolj očitna vpeljava subjektivne pripovedi, s katero se je Joyce najbolj odmaknil od tradicionalnega načina pripovedovanja.

Samo Rugelj, Bukla 86-87

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.