Kličite me Esteban in druge zgodbe

Recenzija Bukla

»Ko se je mir vrnil v deželo, je bilo za mojo družino prepozno. Umrli so. Z njimi je moja mama umrla drugič. Spet je bilo okej. Nje nisem poznala, oni pa so bili stari. Z njimi so umrle hiše, v katerih smo živeli. Tudi to je bilo okej. Jebeš hiše. Ampak ko so umrle hiše, je umrl tudi čas, v katerem smo živeli. Ko sem ostala brez časa, so me hospitalizirali na psihiatrično kliniko.« Lejla Kalamujić, mlajša bosanska avtorica, iskreno in pogumno piše o osamljenosti, izgubljenosti, lezbištvu v nestrpnem okolju, begunstvu in beganju v vmesne svetove, osebnem in političnem. V tkivo izpovednega in iskrivega pisanja vpleta pesmi, kratke dele, samostoječe enote, iz katerih bi zlahka nastale nove pripovedi. Osebno torej nadgradi ali spretno razgradi tudi vlogo pisateljice in pisanja samega. V vsem, kar dela, je natančna in dosledna. Tudi ko se potopi v melanholijo in čustva, to naredi s pravo mero. Nenehno pod kontrolo nas njena pripoved vedno znova gane in osvoji.

Jedrt Jež Furlan, Bukla 144

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.