Knjiga z rdečimi platnicami

Založnik o knjigi

Na izid kratkoproznega prvenca Knjiga z rdečimi platnicami je Alexandra Berková, ker je bila zaradi svojega političnega nekonformizma v nemilosti pri komunističnih oblasteh, čakala kar dvanajst let. Tačas je knjiga krožila v samizdatskih prepisih, posamezna besedila pa je avtorica brala na neuradnih literarnih večerih. Ko je zbirka končno lahko izšla, je postala uspešnica: 20 tisoč izvodov prve izdaje je leta 1986 pošlo v nekaj dneh, v rekordnem času pa je bilo razprodanih tudi bajnih 60 tisoč izvodov ponatisa iz leta 1988.Ciklus devetnajstih kratkih zgodb se, kot je opozoril češki literarni zgodovinar Vladimír Macura, z upodobitvijo ženske usode od rojstva prek otroštva in pubertete do odraslosti, materinstva in smrti nekoliko parodično navezuje na roman Martina Andersena Nexøja Sirota Stina (Ditte Menneskebarn, 1946). Že v tem zgodnjem delu Berkove je opaziti nagnjenost k pisanju fabularnih besedil, ki se oddaljujejo od neprekinjene, linearne pripovedi in zadobivajo značaj dolgega niza dinamičnih, živahnih prizorov, situacij in dialogov. Berková pogosto menjava pripovedovalca, včasih celo v okviru ene povedi, in prepleta realno s fantastičnim. V njeni prozi temeljno gonilo pripovedi ni več snov, temveč jezik – beseda, njena večpomenskost, zvočnost, in možnosti kombiniranja besed. Zanjo so značilne tudi medbesedilne navezave in variiranje pripovednih slogov in postopkov (dramski dialog, pastiš itd.). Z naslovnim motivom rdečih platnic se Berková navezuje na Rdečo knjižnico – v medvojnem obdobju popularno knjižno zbirko, namenjeno ženskemu bralstvu – ki pa jo v svoji kratki prozi obrne na glavo: namesto trivialne »literature za ženske« nam ponudi inteligentno, radoživo in duhovito literaturo o ženskah, ki razkrije marsikaj o češki družbi. Zaradi raznolikih slogovnih postopkov pa je knjigo moč brati tudi svojevrsten priročnik za kreativno pisanje.

Alexandra Berková (1949– 2008) je češka prozaistka, scenaristka, esejistka in publicistka, ena najvidnejših evropskih feminističnih pisateljic. Študirala je na Filozofski fakulteti v Pragi, kjer je tudi doktorirala. Sprva je bila zaposlena kot knjižna urednica, pozneje pa se je preživljala s honorarnimi deli, mdr. je pod psevdonimi pisala scenarije za Češkoslovaško televizijo. Od začetka devetdesetih let je poučevala kreativno pisanje na Zasebni gimnaziji Josefa Škvoreckega in na Literarni akademiji v Pragi. Sodelovala pri ustanovitvi češkega Društva pisateljev, Gruče čeških pisateljev Mamut in gibanja Nova humanost, pomembno vlogo je imela tudi pri oživitvi češkega PEN-kluba. V svojih knjigah, publicističnih besedilih in javnih nastopih je opozarjala na anomalije češke družbe, kot so neenak položaj žensk, ksenofobija in nestrpnost. Njena zbirka kratkih zgodb Knjiga z rdečimi platnicami (1986) je bila večkrat ponatisnjena, za roman Magorija ali Zgodba velike ljubezni (1991) pa je prejela prestižno nagrado Egona Hostovskega. Napisala je še romane Trpljenje vdanega Zmeneta (1993; slov. 2004), Temna ljubezen (2000; slov. 2012, s spremno študijo T. Jamnik) in Banalna zgodba: Filmska zgodba o preprosti življenjski poti (2004).