Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Ljudje v gorah

Dušan Škodič
Ljudje v gorah
16,90 € 16,90 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa v vrednosti 0,51 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, rok dobave 1-3 delovne dni

Povej naprej

Založba Planinska zveza Slovenije
Leto izdaje 2016
ISBN 978-961-6870-24-5
Leto izdaje izvirnika 2016
Ilustracije Milan Plužarev
Spremna beseda Stanko Klinar
Urejanje Vladimir Habjan

Tehnične lastnosti
mehka vezava
23,5 x 16,5 cm
300 g
143 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > kratka proza
slovensko leposlovje

Založnik o knjigi

Leposlovni venček petnajstih zgodb Dušana Škodiča, ki ga je izdala Planinska založba, je lepa popestritev na domačem knjižnem trgu, saj na področju planinskega pripovedništva že lep čas vlada precejšnja suša. Vsaka zgodba ima svojo ilustracijo.

Človek je tako ali drugače zahajal v gore že od nekdaj. Zbirka zgodb Ljudje v gorah prinaša petnajst zgodovinskih zgodb, vpetih v gorsko okolje. V ospredju vseh je preprost posameznik, ki je le igračka narave v usodnih trenutkih, v katerih se znajde: od neviht in neurij do zgodovinskega potresa na avstrijskem Koroškem. Ne prizanašajo mu niti blodna človeška dejanja, kakršna je morija prve svetovne vojne.

Dušan Škodič, prekaljen planinski publicist in avtor romana Devet dni v avgustu, te zgodbe pripoveduje humorno in življenjsko trpko, usodno, a vseskozi doživeto in sočutno. Času in krajem, o katerih govori, se približa tudi jezikovno, večjo vrednost pa zgodbam dajejo še preverjena zgodovinska podlaga in dodana pojasnila. Vse zgodbe so opremljene z odličnimi ilustracijami.

VEČ O AVTORJU IN DELU: V današnjem pomanjkanju starožitnosti in domoljublja je Dušanova knjižica kot poživilni obliž na otožno srce. Je niz toplih domačijskih zgodb iz davnine, pa tudi iz današnjosti. Te nas ne peljejo v Himalajo in Ande, še v Zlatorogovo, z alpinizmom oplemeniteno kraljestvo ne, tako da bralec za hip pomisli, kako da je ta pripovedni venec, ki se komaj kje dotika gora, izdala Planinska založba. A odgovor je na dlani: skupni imenovalec je domoljublje!

Starejši bralci se ob tem oddahnemo in skozi spomine nekdanjih dni najdemo pot k sebi. Te zgodbe sicer niso ustvarjale zgodovine, ne leposlovne ne politične, so pa mikavne in zapeljujejo bralca, da bi na skrivaj polistal naprej in pogledal, ali se je neka nevarnost polegla ali pa je rodila strup. Bralcu se kar toži po malo večjem obsegu knjižice, zakaj očitno je, da ima pripovedovalec marsikaj vrednega povedati. Pričara nam zimske večere v kmečkih izbah, ko so pripovedke zbliževale domača srca z iskrivo epiko in liriko, v času, ki ni bil zastrupljen z digitalno navlako in je tihoto stare domačije razsvetljevala le dimasta petrolejka.

A ta skrivnostna temačnost je prevrevala igro domišljije in rojevala zgodbe. Neznanemu, nešolanemu, verjetno nepismenemu ustvarjalcu je domišljija priklicala na plan razne zlatoroge, lepe vide, kekce, vile in povodne može, da so nasičevali duhovno lakoto kmečkih garačev in jim pomagali za hip pobegniti iz trde vsakdanjosti (četudi samo v sanjski utvari). Škodičeve zgodbe so iz tršega gradiva. So nekakšne pesniške nadgradnje fizikalne in zgodovinske realnosti, in avtorju se je zdelo potrebno v dodatku k pripovedim navesti tudi vir navdiha.

Kjer ni zgodovinskega vira (recimo pri Situli), se je zatekel v sklepanje, da v tistih "naravnih" prazgodovinskih časih človekova psiha ni bila nič drugačna od današnje. Če je bilo do prvega jamskega soseda tri ure hoda, če ne tri dni, pa tudi to, čisto v skladu s krvoločno človeško naturo, ni niti najmanj zatrlo sovraštva in medsebojnih pobojev. Kjer bi človek altruističnih nazorov pričakoval pomoč in solidarnost, združen boj zoper surovost neukročene narave, se že ob zori časov pokaže do nagega slečena sebičnost (spet pri Situli).

Očitno je, da smrt in druge težke stiske nikoli in nikjer ne stojijo križem rok. Seveda niso vse zgodbe tako črnoglede - nasprotno: večina je ljudomilih in prisrčnih, tako se da bralec z nasmeškom oddahne, ko zastor pade. V čem je torej čar Škodičevega pripovedništva? Je splet fantazije (Nasmeh Ajdovske deklice, Situla), zgodovine (Ob stari meji, Strela na Donački gori, Lov na zadnjega medveda v Trenti, Dobrač), celo z uporabno znanostjo podprta epika, da ne rečem dokumentarnost (Richterjeva lestvica v zgodbi o Dobraču), tu in tam pa zavije v etiološko neverjetnost (Farjev plaz). Nobena od teh smeri ni cepljena na "alpinismo eroico", a dokumentarnost in starožitnost sta preoblečeni v blagodejno leposlovno nabirko, ki jo odlikuje prijazen slog, ta pa je eden glavnih magnetov avtorjevega peresa.

Recenzija Bukla

Dušan Škodič ni novinec v pisanju o gorah, saj mu je leta 2006 že izšel roman Devet dni v avgustu, v katerem je vzporejal dve planinski zgodbi, pohajkovanje mladih po Škrlatici in okolici ter reševanje Tomaža Humarja v Nanga Parbatu. Njegova nova knjiga Ljudje v gorah je morda še bolj unikatno pisanje, ki se naših gora in okoliških krajev loteva z drugačne, zgodovinske perspektive. V svojih pripovedih, tu in tam glede na tematiko pisanih v arhaični slovenščini, nas popelje na oddaljena (in kdaj tudi izmišljena) zgodovinska dogajanja. Taka je, denimo, že prva zgodba Situla, v kateri se vname prvobitni boj za ukradenega konja, spet drugič pa uporabi resnična zgodovinska dejstva kot sprožilni moment za samo zgodbo (recimo res nični potres v zgodbi Dobrač se podira). Škodičeve zgodbe so razporejene v nekakšnem linearnem zgodovinskem zaporedju, tako da nas z zadnjimi avtor že skoraj pripelje do današnjih ali pa vsaj nedavnih dni, s čimer nam večtisočletno dogajanje na našem gorskem območju zaokrožuje v učinkovitem vsebinskem okviru, ki se na eni strani spogleduje z etnologijo, na drugi pa z živahnim pripovedovanjem.

Samo Rugelj, Bukla 127-128

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...