Na robu bele tišine

Recenzija Bukla

Izbori v antologijah so neposredno povezani z urednikom, z njegovim konceptom in njegovim poznavanjem obravnavane problematike. Slavka Šerca seveda že dobro poznamo kot prevajalca iz nemščine  in temu dejstvu sledi tudi pričujoči izbor; gre namreč za švicarsko kratko prozo, ki je bila napisana v nemščini. Šerc je v knjigo uvrstil zgodbe švicarskih pisateljev, ki so začeli ustvarjati za klasiki Walserjem, Dürrenmattom in Frischem, rojeni pa so v razdobju pol stoletja, od približno leta 1930 do leta 1980. Po prebiranju dopadljivih zgodb z zavitimi, včasih pa tudi nenavadnimi konci, se mora bralec strinjati z ugotovitvijo, da posledica tega, da je Švica razsrediščena in nima svoje metropole, odseva tudi v njeni literaturi, saj avtorji doma ne najdejo dovolj snovi in se odselijo kam drugam, denimo v Berlin, Pariz ali pa v New York (tu se recimo dogaja nekaj zgodb). Morda je v tem smislu reprezentativna zgodba Naplavine Petra Stamma (Šerc je v slovenščino prevedel njegov roman Agnes), v kateri se trije švicarski prijatelji, ki sedaj delajo v New Yorku, čez vikend odpravijo na izlet na bližnji otok skupaj s Finko, ki je enemu stanodajalka. Ves čas se zbadajo med seboj, kdo jo bo uspel dobiti v posteljo, potem pa ta predčasno odpotuje z najbolj molčečim fantom od njih. Ta se je v bistvu pripravljal na samomor, vendar se je potem pač obrnilo drugače, izkaže pa se tudi, da Finka niti ni bila lastnica stanovanja, ampak, kot mnogi drugi, bolj naplavina v New Yorku, ki od njega vzame, kar se da, vrne pa ničesar.

Samo Rugelj, Bukla 86-87

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.