Na tak dan najbolj trpi mastercard
Eva Mahkovictrda vezava
21 x 14 cm
380 g
224 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > kratka proza
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Na tak dan najbolj trpi mastercard so zapisi Eve Mahkovic, ki so bili na Facebooku kot statusi objavljeni med septembrom 2016 in oktobrom 2018. Teksti, ki so bili izvirno namenjeni omejeni skupini bralcev, avtoričinih prijateljev na Facebooku, odsevajo urbano življenje zaposlene Ljubljančanke, stare okrog trideset let: to so popisi vsakdanjih dogodkov, slučajno slišane in zabeležene situacije sodobne Ljubljane, komentarji aktualnega družbenega dogajanja, intimne izpovedi, kombinacija teh zapisov pa se sčasoma sestavi v nekakšno dnevniško formo, koledar, saj so zapisi izrazito umeščeni v prostor in čas. Teksti so po formi in žanru hibridi, gibljejo se med prozo in poezijo, vendar zares niso ne eno ne drugo; glede na to, da so nastali v mediju družabnega omrežja, postopoma oblikujejo svojo literarno vrsto z lastnimi pravili in specifičnim jezikom, ki prek vsebovanih vizualnih znakov (emojijev), sledi interaktivnosti in drugih elementov nakazujejo medij, v katerem so nastali.
O AVTORICI
Eva Mahkovic (1986) je za diplomsko delo iz dramaturgije leta 2011 dobila univerzitetno Prešernovo nagrado. Leta 2010 je z Mitjo Čandrom in Dušanom Jovanovićem napisala dramsko besedilo Bobby in Boris, ki je bilo leta 2012 v režiji Dušana Jovanovića uprizorjeno v SNG Drama Ljubljana. Od leta 2009 je kot dramaturginja zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem. Od leta 2011 ustvarja spletno serijo poezije Vinjete straholjubca. Njen dramski prvenec, mladinsko dramsko besedilo Male kraljice, je bil leta 2017 v režiji Jaše Kocelija krstno uprizorjen v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Recenzija Bukla
Zbirka izbranih avtoričinih Facebook statusov (objavljenih med 2016 in 2018, v knjižni realnosti pa med 2016 in 2019) je knjiga, ki jo je sodeč po všečkih na profilu avtorice že marsikdo prebral v delovni različici. »Statusi« so razdeljeni v več kategorij, ki se mešajo, knjiga pa je bila deležna posebnega mejkapa (kvaliteta papirja, grafično oblikovanje, barvni tisk …). Ne vključuje delitev, všečkov ali komentarjev (niti ne vem, kako bi jih) in tako vendarle ni Facebook zid, preči jo poseg, ki zamaje občutek »odtisa«. Knjiga, ki bi jo bržkone lahko brali vzporedno z deli Candace Bushnell, Lene Dunham in Helen Fielding, v ospredje postavlja … ospredje. Govori o odnosu do lastnega videza, ličilih, modi (in visoki modi), botoksu, staranju. Kar zlahka zazveni plehko (očitek, ki ga avtorica večkrat naslovi), se prelevi v totalno osebno izpoved. Če je zunanji videz »prva bojna linija« (iz spremne besede Mance G. Renko) ženske, potem je nujno govoriti o njem. Delo preigrava nivoje, ki jih radi delimo na nižje in višje, obenem pa se zdi, da stopnjuje napetost (»statusi« postajajo resnejši in mračnejši) in tako napravi lep lok. Knjigo rade volje sesujte, a ne preden sesujete mačistoidno zgodovino literature (in sočasno književnost), kar vam zna vzeti precej časa.
Aljaž Krivec, Bukla 150
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.