O čem ne govorimo
Slavenka Drakulić
| Založba | Beletrina |
| Zbirka | Žametna Beletrina |
| Leto izdaje | 2026 |
| ISBN | 978-961-298-558-5 |
| Naslov izvirnika | O čemu ne govorimo |
| Leto izdaje izvirnika | 2024 |
| Prevod | Aleksandra Rekar |
poltrda vezava
21,5 x 15 cm
250 g
139 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > kratka proza
hrvaško leposlovje
Založnik o knjigi
Smrt, bolezen, nesreča, bolečina, izguba, prevara, izdaja, ponižanje, napaka, sramota, neuspeh ...
in še posebno zapuščina. O tem se ne govori.
O čem ne govorimo je pretresljiva in hkrati izjemno intimna zbirka zgodb, v kateri Slavenka Drakulić z natančnostjo, pogumom in empatijo razpira teme, o katerih družba pogosto molči. Knjiga se dotika telesa, bolezni, staranja, strahu, sramu in meja zasebnosti – tistih drobnih, a odločilnih trenutkov, ki oblikujejo človekovo izkušnjo, a si o njih skoraj ne upamo govoriti, saj domala vsakomur vzbujajo nelagodje. Avtorica osebne fragmente prepleta z literarno fikcijo, v ozadju pa tudi s širšim družbenim komentarjem, pri čemer ustvarja občutek neposrednosti, ki bralca vabi k razmisleku o vsem tistem, čemur bi se najraje in za vselej izognil ... Kakor v svojih preteklih delih Slavenka Drakulić tudi tokrat z nežnim humorjem in kritično jasnostjo odstre tančico nad tem, kar v resnici pomeni biti ranljiv – in zato tudi globoko človeški.
o avtorici
Slavenka Drakulić (1949) je novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških avtoric. Do danes je objavila trinajst knjig, nekatere od njih so prevedene v več kot dvajset jezikov. V svojih publicističnih delih se ukvarja s temami, kot so feminizem, komunizem in postkomunizem, napisala pa je tudi več izjemno uspešnih romanov, ki so bili deležni množičnega bralskega in naklonjenega kritiškega odziva na Hrvaškem ter po svetu.
Recenzija Bukla
Kljub odličnim biografskim romanom v zadnjem času (Dora in Minotaver, Mileva Einstein …) Slavenka Drakulić še vedno ostaja največja mojstrica kratkih zgodb (Nevidna ženska in druge zgodbe). Stvari, o katerih ne govorimo, so tiste, ki so pogosto najpomembnejše, in avtorica (rojena na Reki leta 1949) jih zna s svojim specifičnim slogom zapisati neposredno in brez olepševanja. V pričujoči zbirki kratkih zgodb skozi prizore vsakdanjega življenja (bivanje v bolnišnici, nepričakovana bolezen, večerja s prijateljem iz mladosti, obsesija s knjigami, staranje, umiranje, ljubezen v zrelih letih …) naslavlja veliko neizrečenih neprijetnih tem. Njeni pogosto odrezani stavki povečajo občutke negotovosti, izključenosti, izčrpanosti, osamljenosti. Včasih pa kakšna njena zgodba teče zvezno, kot en sam neprekinjen notranji monolog, s katerim tako natančno posname stanje tesnobe ali preobremenjenosti, da bralcu skoraj ne uspe vdihniti. Zadnja zgodba je posvečena Ireni Vrkljan (1930–2021), pomembni hrvaški pisateljici, pesnici in prevajalki, ki je bila Slavenkina prijateljica, mentorica in literarna zaveznica.
Renate Rugelj, Bukla 193
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
