Obraz sežganega

Recenzija Bukla

Zupan (1914–1987), morda najbolj avanturističen in nepredvidljiv slovenski pisatelj zadnjega stoletja, je v svojem življenju počel marsikaj, saj je bil tako športnik in erotoman kot tudi partizan in zapornik, za potrebe svojega romanesknega snovanja pa je poglobljeno študiral tudi druge vede od biologije do psihologije, ki so v obliki esejistično podloženih zapisov marsikdaj pronicale v njegova dela. Desetletja kasneje je tovrstna znanost seveda močno napredovala, zato so Zupanove ugotovitve in izvajanja marsikje že tudi zastarela, kar do neke mere vpliva na generalno vrednost njegovega literarnega dela. Pri Beletrini so se zato odločili, da v izboru Aleksandra Zorna, ki je za knjigo prispeval tudi spremno besedo, predstavijo nekakšno Zupanovo čitanko, obsežno kompilacijo na več kot devetsto straneh, v kateri so se pri izboru osredotočili na avtobiografske elemente v Zupanovi prozi (pri čemer je treba biti pozoren na to, da pripovedovalec le ni avtor). Tako v delu z naslovom Obraz sežganega (kakor je bilo naslov njegovi tetralogiji) lahko preberemo ključne dele njegovih najmočnejših del, od Menueta za kitaro, ki še vedno velja za najboljši slovenski vojni roman, in Levitana, ki je slovenskemu zaporniškemu romanu vdihnil novo dimenzijo, do obsežnih delov iz njegovega avtobiografskega romana Komedija človeškega tkiva, v katerem je Zupan obdelal prvih trideset let svojega življenja. Čitanka, ki ponuja reprezentativen vpogled v literarno ustvarjanje Vitomila ­Zupana.

Samo Rugelj, Bukla 148

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.