Pogovori z mačko Moniko

Recenzija Bukla

Pogovori z mačko Moniko so polni enostavnih modrosti. Pesnik se pogovarja z Moniko »o letnih časih, pesnikih, politiki, potovanjih, psih ... Mačke smo pametne po naravi. Zato tudi nismo v službi pri policiji. Od tam ni prišlo še nikoli nič dobrega. Še zlasti ne policijski pes.« Monika vse ve, če slučajno ne – se zavije v tišino, v elegantni mačji maniri dvigne rep in zapusti geografsko središče prizorišča. Njuni pogovori so modri, malo tekmujeta v spretnosti »kdo bo koga« in filozofsko merita moči. V preprostih mislih »Zamisli in sklepov se ne da jesti. Važna je akcija. Jaz ne sklepam, da bom lovila miši, ampak se usedem pred mišjo luknjo, in ko miš pride, jo ulovim« – zmaga Monika. Mačka ne komplicira, nič ne zavija v celofan ali išče lepotila tam, kjer jih pač ni. Prešerna ne ceni, ker ni nič napisal o mačkah, pa tudi zato ker pesniki kulturni dan podaljšajo v teden pitja. Nekulturno, res. Monika je bila članica družine 19 let, njeno in življenje mačjih sopotnikov, naslednikov je popisano v mačjem dnevniku. Duhovito in modro je bilo njuno sobivanje. Kar vidim ju, oba sta že odšla od nas, kako se njuno ljubeče merjenje moči nadaljuje ...

Jedrt Jež Furlan, Bukla 120-121

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.