Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi

Založnik o knjigi

Odlomek:

Nekje še mora biti neka fotografija iz mladosti Alojzije Lojze Lujze, rjavkaste barve je, zabrisana od starosti, na njej stoje v ovalnem krogu tedaj modernega fotografa iz Ljubljane, oblečene v najlepša oblačila, tri sestre iz Drtije v Moravčah: velika, zajetna Ana, takrat že poročena, na tej sliki noseča, ki se je kdo ve kdaj izbrisala iz časa in spomina in nihče ne pozna več njenih potomcev, pa Markezkovka, ki bi ji bilo treba poiskati ime, gotovo je bilo imenitno, gosposko, bahavo, da bi ji pristajalo. Saj je ni bilo v vsej moravški dolini take lepote, kot je bila Markezkovka. Zadnja je prihajala k maši; ko so bili že vsi zbrani v cerkvi, je prihajala s šumečimi spodnjimi krili, napihnjena, pozibavajoča se v bokih, vedno v drugi obleki, po zlatnini bi lahko tekmovala z vsako mestno gospo. Pa zlata ura, ki jo je prinesla iz Amerike, pa bele rokavice, kakršnih Moravčanke niso nosile – še danes bi lahko povprašali kakšno staro, upognjeno devetdesetletnico na Moravškem, če se je spominja, pa bi se prej sključena in toga starka gotovo razživela, oči bi se ji zasvetile v starem sovraštvu, prav gotovo še nosi Markezkovko v otrplem, omrtvelem spominu. Ko se je Markezkovka vrnila iz Amerike, je bila samo še lepša, še bolj napihnjena in domišljava, črnih oči in las, bele polti, postavna in brhka, da se to vidi še na tisti obledeli, stari fotografiji izpred prve svetovne vojne, vsa vase zagledana stoji na tisti sliki, brez sledu smehljaja, take ženske ni bilo ne prej ne pozneje na Moravškem, kot dekle se je pretepala z vrstnicami, jih tunkala v tolmunu, jih lasala, jim trgala obleko, metala blato vanje, jih zmerjala, se ruvala tudi s fanti, če je tako naneslo. Z iste fotografije se smehlja tudi svetlolaso, nežno, krhko dekle, jasnih oči strmi v fotografa. Nihče ne bi mogel v njej prepoznati kasnejše Alojzije Lojze Lujze. Takrat so jo klicali za Lojzko.