Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi

Breda Smolnikar
Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi
85,41 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Založba Blodnjak
Zbirka Bredka pripovedka
Leto izdaje 2015
ISBN 978-961-6866-16-3
Ilustracije Laura Ličer
Urejanje Bojan Meserko

Tehnične lastnosti
trda vezava
27,5 x 20,5 cm
330 g
62 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > kratka proza
slovensko leposlovje

Povej naprej

Založnik o knjigi

Odlomek:

Nekje še mora biti neka fotografija iz mladosti Alojzije Lojze Lujze, rjavkaste barve je, zabrisana od starosti, na njej stoje v ovalnem krogu tedaj modernega fotografa iz Ljubljane, oblečene v najlepša oblačila, tri sestre iz Drtije v Moravčah: velika, zajetna Ana, takrat že poročena, na tej sliki noseča, ki se je kdo ve kdaj izbrisala iz časa in spomina in nihče ne pozna več njenih potomcev, pa Markezkovka, ki bi ji bilo treba poiskati ime, gotovo je bilo imenitno, gosposko, bahavo, da bi ji pristajalo. Saj je ni bilo v vsej moravški dolini take lepote, kot je bila Markezkovka. Zadnja je prihajala k maši; ko so bili že vsi zbrani v cerkvi, je prihajala s šumečimi spodnjimi krili, napihnjena, pozibavajoča se v bokih, vedno v drugi obleki, po zlatnini bi lahko tekmovala z vsako mestno gospo. Pa zlata ura, ki jo je prinesla iz Amerike, pa bele rokavice, kakršnih Moravčanke niso nosile – še danes bi lahko povprašali kakšno staro, upognjeno devetdesetletnico na Moravškem, če se je spominja, pa bi se prej sključena in toga starka gotovo razživela, oči bi se ji zasvetile v starem sovraštvu, prav gotovo še nosi Markezkovko v otrplem, omrtvelem spominu. Ko se je Markezkovka vrnila iz Amerike, je bila samo še lepša, še bolj napihnjena in domišljava, črnih oči in las, bele polti, postavna in brhka, da se to vidi še na tisti obledeli, stari fotografiji izpred prve svetovne vojne, vsa vase zagledana stoji na tisti sliki, brez sledu smehljaja, take ženske ni bilo ne prej ne pozneje na Moravškem, kot dekle se je pretepala z vrstnicami, jih tunkala v tolmunu, jih lasala, jim trgala obleko, metala blato vanje, jih zmerjala, se ruvala tudi s fanti, če je tako naneslo. Z iste fotografije se smehlja tudi svetlolaso, nežno, krhko dekle, jasnih oči strmi v fotografa. Nihče ne bi mogel v njej prepoznati kasnejše Alojzije Lojze Lujze. Takrat so jo klicali za Lojzko.

Recenzija Bukla

(Skupen opis za knjigi Pripovedka o Zlati in Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi.)

Avtorica v svojih ilustriranih pripovedkah za odrasle – doslej jih je izšlo že šest – učinek grotesknega paradoksalno dosega s trmastim vztrajanjem pri resničnem. Zdi se, da v takšnem pisanju brez olepševanja in opravičevanja ravnanja protagonistov do neke mere uživa, kar seriji daje pridih žlehtnobe. A zanjo v izdatno skrbijo predvsem protagonisti sami, ki med seboj kar tekmujejo, kateri bo bolj priskuten. (Anti)junaki in junakinje njenih pripovedk imajo zelo ohlapno začrtane etične meje, za kar je pogosto kriva (vojna, seksualna ipd.) travma iz otroštva. Tako jih skozi življenje porivata pragmatizem in samopreživetveni gon, ki preglasita sleherni posluh za sočloveka. Zdi se, da takšne kreature najbolje uspevajo v sivi coni med ruralnim in urbanim, saj avtorica svoje pripovedke umešča v okolico domače Depale vasi. Nazorna, »mesena« karakterizacija likov, ki ne odvrača pogleda od telesnih sokov, seksualnih perverzij in jezikovnih vulgarizmov, je jedro vsake »slikanice«. V Pripovedki o Zlati je v ospredju zagonetna dinamika večne (samooklicane) žrtve, ki ji v resnici zaradi brezsramne manipulacije in goljufivosti nihče ne more do živega. V Pripovedki o Alojziji Lojzi Lujzi pa pisateljica spregovori o (po)vojnih pobojih, belih in rdečih. Osrednja je podoba matere, ki lastnoročno izkoplje lobanjo enega sina in do smrti prižiga sveče na grobišču drugega. Izrisana je brutalno neposredno, brez vsakršne sentimentalnosti.

Maša Ogrizek, Bukla 115

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...