Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Pripovedka o Zlati

Breda Smolnikar
Pripovedka o Zlati
85,41 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Založba Blodnjak
Zbirka Bredka pripovedka
Leto izdaje 2015
ISBN 978-961-6866-17-0
Ilustracije Laura Ličer
Urejanje Bojan Meserko

Tehnične lastnosti
trda vezava
27,5 x 20,5 cm
350 g
72 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > kratka proza
slovensko leposlovje

Povej naprej

Založnik o knjigi

Odlomek:

Kot je bilo videti že od njene mladosti, je imela eno samo napako. Pozneje se jih je pokazalo še več, ampak ta je bila za razliko od vseh ostalih najbrž vidna vse od njenega rojstva dalje, prav gotovo pa tam od drugega leta naprej. Oči ji je namreč metalo navzkriž. Namesto da bi gledala človeka naravnost, se je zdelo, da z levim očesom gleda drevo na desni, z desnim pa jo nosi za drugi vogal.Dekle je res pošteno škililo in tako zmeraj videlo stvari po svoje. Ona si je drznila gledati drugam.Učila se je za šiviljo. Mlada je šla delat, imela je sedemnajst, osemnajst let, ko je začela delati. Delala je v ihanski Vati. Nič ni bila pridna, to je res. Potikala se je po vogalih, se sprehajala brez dela po oddelkih, velikokrat je šla na stranišče, tam malo posedela, dokler je ni kaka delavka napodila nazaj.Potem je pa nekega dne začela govoriti, da je bolna. Kar sama je začela govoriti ljudem, kako je bolna. In tudi starši, oba Brinovca, sta pritrjevala, kakšna revica da je njuna edinka. In se je nekako razneslo naokrog, da jo je treba upokojiti. Ni mogla delati, tako jo je bolezen zdelovala.Kar hitro se je ugotovilo, da ima sladkorno bolezen. – Kako se je to ugotovilo, se več ne ve. Imela pa je premalo sladkorja, ne preveč, kar ni ravno običajno. Res nenavadno, so ugotovili doktorji. Tudi aparati so to pokazali. Zmeraj ga je bilo premalo.Zato je ogromno časa preživela po bolnišnicah. In ko je bila v bolnišnici, se je tam tudi dobro znašla. Vse je poznala. Zdravnike in sestre. In z vsemi je prijateljevala.In ko je bila tam za kratek čas tudi Brinovčeva soseda, je njenim, ki so prišli na obisk, rekla:»Bom jaz vse vaši mami prinesla, nič se ne bojte!«»Zlata, ali boš res?!« Ljudje se ponavadi v bolnišnici ne znajdejo in so veseli vsake pomoči.In Zlata je bila res zelo domača v bolnišnici. Točno je vedela, kje je kaj. Tako se je znašla, kot doma. A sladkorna jo je, ne glede na njeno mladost, močno zdelovala.»Če imaš sladkorja premalo, je tudi nevarno,« so rekli zdravniki in zmajevali z glavo, ker se Zlati stanje ne glede na zdravila ni prav nič izboljšalo.Sosedovi so bili zadovoljni, da njihova mama ni bila tako sama v bolnišnici in so se Zlati zahvaljevali:»Oh, Zlata, ti si tako dobra, ko naši mami pomagaš, da ni tu čisto sama. Pojdi, gremo do bolniške restavracije! Boš kakšno kavico, ne?!«Zlata je bila zadovoljna. Ona je pomagala sosedi in sosedje so ji bili hvaležni. Tako si dobri ljudje pomagajo, ni kaj.

Recenzija Bukla

(Skupen opis za knjigi Pripovedka o Zlati in Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi.)

Avtorica v svojih ilustriranih pripovedkah za odrasle – doslej jih je izšlo že šest – učinek grotesknega paradoksalno dosega s trmastim vztrajanjem pri resničnem. Zdi se, da v takšnem pisanju brez olepševanja in opravičevanja ravnanja protagonistov do neke mere uživa, kar seriji daje pridih žlehtnobe. A zanjo v izdatno skrbijo predvsem protagonisti sami, ki med seboj kar tekmujejo, kateri bo bolj priskuten. (Anti)junaki in junakinje njenih pripovedk imajo zelo ohlapno začrtane etične meje, za kar je pogosto kriva (vojna, seksualna ipd.) travma iz otroštva. Tako jih skozi življenje porivata pragmatizem in samopreživetveni gon, ki preglasita sleherni posluh za sočloveka. Zdi se, da takšne kreature najbolje uspevajo v sivi coni med ruralnim in urbanim, saj avtorica svoje pripovedke umešča v okolico domače Depale vasi. Nazorna, »mesena« karakterizacija likov, ki ne odvrača pogleda od telesnih sokov, seksualnih perverzij in jezikovnih vulgarizmov, je jedro vsake »slikanice«. V Pripovedki o Zlati je v ospredju zagonetna dinamika večne (samooklicane) žrtve, ki ji v resnici zaradi brezsramne manipulacije in goljufivosti nihče ne more do živega. V Pripovedki o Alojziji Lojzi Lujzi pa pisateljica spregovori o (po)vojnih pobojih, belih in rdečih. Osrednja je podoba matere, ki lastnoročno izkoplje lobanjo enega sina in do smrti prižiga sveče na grobišču drugega. Izrisana je brutalno neposredno, brez vsakršne sentimentalnosti.

Maša Ogrizek, Bukla 115

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...