Slavje nepomembnosti

Založnik o knjigi

Milan Kundera je v mladosti študiral muzikologijo, kar je na njegovem pripovedništvu pustilo neizbrisen pečat: ne le da v svojih romanih in esejih pogosto obdeluje glasbene téme, temveč svojo pripovedno strategijo, strukturo besedila zavestno gradi na načelih glasbene kompozicije. Tako je tudi Slavje nepomembnosti svojevrsten romaneskni scherzo, rokokojsko preciozna glasbeno-literarna šala, pri kateri je v sklepnem rondoju na način fuge prepletel, povzel in strnil poglavitne téme, motive in variacije vsega svojega romanopisnega udejstvovanja.
Že naslov romana govori, da gre za apologijo neresnosti, hvalnico nepomembnosti, apoteozo domišljijske poljubnosti in zagovor ustvarjalne svobode, za eksistencialno in avtorsko držo torej, ki ji je Kundera ostajal zvest v svojem celotnem pisateljskem opusu. Smehu kot konstitutivni prvini romaneskne pisave je posvečeno tudi Slavje nepomembnosti, nemara na še bolj poudarjen, malone programsko začinjen način: ne gre mu toliko za posmeh, ironijo ali sarkazem, kot razlaga eden od romanesknih junakov, priletni modrec Ramon, temveč prav za dobro voljo, za heglovsko neskončno dobrovoljnost, unendliche Wohlgemutheit, za smeh v njegovi prvinsko osvobajajoči vlogi in obliki. Takole nam izza junakovih besed hudomušno pomežikuje pisatelj: »Noben zasmeh, nobena satira, noben sarkazem. Samo z višav neskončne dobrovoljnosti lahko opazuješ večno človeško neumnost pod seboj in se ji smejiš v brk.« Kar pomeni, da človek ne sebe, ne svojih bližnjih, ne svoje zgodovine, ne svoje usode, ne sveta nasploh za nobeno ceno ne sme jemati preveč zares.
Zato so lahko Stalin in njegova partijska tovarišija, popek kot osrednja novodobna erotična točka ženskega šarma, spodletel poskus samomora, padajoči angeli, namišljeni rak ali razbita steklenica armanjaka v optiki pisateljevega navihano razigranega pogleda na dejanja in nehanja lastnih literarnih junakov in njihovih tragikomičnih usod enako (ne)tehtni in (ne)veljavni fabulativni elementi, enako (ne)pomembni motivi in glasbene variacije romaneskne kompozicije. Vse je priklicala v življenje želja po smehu, zato si enakopravno zaslužijo udeležbo pri slavju pisateljeve ustvarjalne domišljije, v razuzdanem karnevalu radostnega besedja, pri živopisnem poganskem obredju avtonomne literarne pisave.
Literatura kot čista igra jezika, neresnost kot nazorsko stališče in način biti v sodobnem svetu, nepomembnost kot zadnje zatočišče posameznikove svobode.