Slavni Skočižabec iz okraja Calaveras in drugo štorje

Založnik o knjigi

Mark Twain (1835-1910) velja za očeta ameriškega romana, pa tudi za največjega humorista 19. stoletja - kljub temu, da je svoje pisanje smatral za poučno in je bil po njegovih besedah humor tisti, ki se je nehote prikradel zraven. Že v rani mladosti se je (takrat še Samuel Langhorne Clemens) z družino preselil na obrežje reke Mississippi, to okolje pa mu je pozneje služilo kot navdih pri pisanju \"misisipijskih\" romanov (Pustolovščine Huckleberryja Finna, Življenje na Misisipiju). Vsa Twainova besedila premorejo dve temeljni razsežnosti: obilico samoironije in živ jezik. Oboje se kaže že v njegovi prvi literarni uspešnici, kratki zgodbi Slavni skočižabec iz okraja Calaveras (1867), ki je bila nemudoma razglašena za idealno ubesedenje tradicionalnega ameriškega humorja.

K zvezi brezkompromisnega humorja in živega, narečnega jezika je Twain težil do te mere, da je dialektu sledil tudi na račun morebitnih slovničnih in pravopisnih nepravilnosti. Branko Gradišnik je v slovenskem prevodu zvesto sledil izvirnemu besedilu in je za dosego živega učinka pogosto poteptal pravopisne zakonitosti. Prek dvajset raznovrstnih in kronološko razporejenih besedil, zbranih v knjigi Slavni skočižabec iz okraja Calaveras in drugo štorje, je polnih Twainovega norčevanja iz samega sebe ali iz svojih pripovedovalcev in komičnega pretiravanja, ki pa nikoli ne izkrivlja resničnosti. V slovenščini je bila večina pričujočih zgodb (nekatere so vzete iz Twainovih potopisov) objavljena že v Humoreskah, tokrat pa z osveženimi prevodi in z nekaterimi temeljnimi teksti, ki so dodatno okrepili izbor, nazorno kažejo značilen \"twainovski\" preplet iluzije in resničnosti.