Slon izginja

Recenzija Bukla

Murakami (1949), po svetu najbolj brani sodobni japonski pisatelj, je v slovenščini že dobro znan po svojih romanih Ljubi moj sputnik, Južno od meje, zahodno od sonca, Norveški gozd in Kafka na obali. Ob tem pa piše tudi neleposlovje (denimo spomine O čem govorim, ko govorim o teku iz leta 2007) in izvrstne kratke zgodbe. Zbirka Slon izginja prinaša raznovrstne štorije, objavljene v različnih revijah, tudi New Yorkerju, ki so v knjižni obliki skupaj izšle leta 1993, tudi v njih pa je lepo razviden prepoznavni pisateljev stil, ki inteligentno kombinira zgodbe o medčloveških odnosih in razmerjih z nadnaravnimi elementi, ki so včasih dodatek ali pa tudi njihova osnova. Pri tem, vsaj pisca teh vrstic, najbolj navdušujejo prav tiste zgodbe, ki se začnejo nedolžno, denimo z iskanjem mačke po soseščini, ki se ga loti junak, potem pa se ob njegovih miniprigodah nadaljuje s tisto, prefinjeno plasirano, a zadržano nenavadnostjo, ki se v zgodbo vse bolj plazi iz strani v stran, na koncu pa melanholično izteče brez tistega, za zahodne pisce značilnega klimaksa ali preobrata. 

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.