Vsemirje

Recenzija Bukla

Slovenskega pisatelja Marjana Tomšiča (1939–2023) najbolje poznamo po njegovem istrsko obarvanem leposlovju, kot so romani ­Šavrinke in Oštrigeca ter zbirka zgodb ­aleksandrink Južni veter. Vendar pa je bil Tomšič že vse od začetka svojega literarnega ustvarjanja tudi pisec znanstvene fantastike oziroma sanjske fantastike, kot jo je poimenoval sam (ki jo po njegovem mnenju pač lahko pišejo ­tisti, ki niso znanstveniki), zdaj pa je večina tovrstnih zgodb izšla v prekrasno zasnovani in izpeljani obširni knjigi, »antološkem izboru«, ki sta jo uredila Gašper Malej in Rok Zavrtanik. V knjigi velikega formata na skoraj 800 straneh je založba Sanje predstavila slovenskega avtorja in njegovo delo s še kako primernim naslovom Vsemirje. V teh domišljijskih zgodbah (kot se glasi podnaslov) nas Marjan Tomšič odpelje na zelo različne konce svojega pripovednega vsemirja, od rojstva protagonista in njegovih prvih vdihov ter vzgibov (zgodba Rojstvo) do Upornega žarka kot zadnje zgodbe, v kateri avtor alegorično piše o bitjih svetlobe, ki so ob najlepši reki na tem planetu ustvarila sanjski vrt. Vendar pa obstaja tudi spodnji svet, v katerem pristane tisti, ki zaužije prepovedan sad … 

Samo Rugelj, Bukla 187–188

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.