Zagrobni glas

Založnik o knjigi

Mesto, v katerem je živel Mali, pohajajoč s Terezius, je bilo staro mesto. To ni bilo eno mlajših mest, ki bi jih lahko s palico drezal in jim pel popevke z malih plošč, da bi razumela, kako se je nekoč živelo. Mesto je bilo častitljivo in čeravno naj se v njem ne bi ustavljal Jazon z druščino, to še ni pomenilo, da se mu je zgodovina izogibala. Če si vanj prišel z južne strani, te je pričakala silabotonična avtobusna postaja, s plehnato streho krita, ako pa si s severa vpadel, si butnil bodisi v sivo industrijsko bodisi v živahno trgovsko četrt, odvisno, kdaj in kako si prišel. Vzhodna pot, ki je držala v mesto, je bila na vzhodu, z zemljiščem, kjer ni bilo dobro solato gojiti, zahodna transverzala pa je, spet odvisno, kdaj in kako, bila povezana z državno metropolo, starej ozkej cestej ali novej avtocestej prikladna, če si je človek zaželel večpasovne izkušnje. Nad mestom je čemel grad, največji okrušek mestne zgodovine, kjer so grofovski imenitniki jebali druge imenitnike in se zapirali v visoke stolpe. Reka je tekla skozi mesto, ne vedno dobesedno, da bi po glavnih ulicah rohnela, čeprav tudi, ko se je tako odločila, pač pa vzdolž sprehajalne poti, da bi na drugi strani zalila cesto. Pol leta star otrok ni znal našteti vseh mestnih veljakov, od glasnega moža z radiom naprej, je pa vedel, da mu priliči sprehod. Terezius se sprehodov ni branila, nasprotno, navijala je zanje, čeprav je to pomenilo, da ne more igrati družabnih iger in postrani služiti denarjev. A nekaj je bilo na tem, da je dete zavila v to ali ono odejo, ga posadila v voziček in šla k reki; če pa je dete že preraslo prvi poldrugi mesec, je kar sámo stopicalo, kakor je vedelo in znalo. Tu se je Terezius nekoliko zakalkulirala, vsaj pri Malega diki – dojenčkus je, negoden, stopical še postrani, in čeprav je tekal po stopnicah, na ravnem ni bil gotov svojega ravnotežja; zdelo se mu je lažje, če je bil teren bolj razborit. Hodila sta tako s Terezius ob reki, kot že mnogokdaj, le da je Mali tokrat zavpil: »Ribica!«
Ribica ga ni slišala. Bila je ena tistih naglušnih rečnih prebivalk, ki sicer kupujejo vsakdanje dobrine, a se pred njimi tudi ogradijo. Otroci je niso zanimali. Sploh pa ni bila riba, ampak raca.
»Pusti račko, Mali, radioaktivna je!«