Psi brezčasja

Recenzija Bukla

»Dolgočasna glasba, občasen krohot enega od gostov, komaj slišni trki kozarcev, cigaretni dim v snopu barske luči, ki se pomika počasi in z namenom, da bi živel svoje življenje, in nato njen glas: \\'Ali lahko prisedem?\\' Nisem dvignil pogleda. \\'Samo, če izgledate kot Lauren Bacall.\\'« Hja, če ste pomislili, da imate pred seboj kak pozabljeni, samoreferenčni tekst Raymonda Chandlerja, ste se seveda zmotili, to je literarni, neonoir prvenec Zorana Benčiča, drugače pevca skupine Res Nullius. Glavni lik in prvi pripovedovalec zgodbe je Rok Osterberg, ki se po štirih letih tujine vrne v domače kraje, tu najprej pokoplje mamo, potem pa se na lastno pest loti raziskovanja umora svojega brata Maksa, kar ga pelje med staro, z mamili, kriminalom in drugimi nečednostmi naphano, klapo, nekdanjo ljubezen, ki jo spet zapelje, in med vsega vajenega detektiva, kamor spada tudi drug pripovedovalec zgodbe, Robert Polak, ki tudi začne raziskovati Osterbergov primer. Noir v slovenščini že dolgo ni dihal tako čisto, dekadentni milje, brutalni odnosi in apriorno nezaupanje med vsemi vpletenimi pa so tudi svojevrstna metafora za čas, v katerem živimo. Domači žanrski prvenec, o katerem se bo še govorilo.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.