2666

Recenzija Bukla

Bolaña (1953– 2003), čilskega pesnika in pisatelja smo pri nas dodobra spoznali po prevodih, ki so v zadnjih letih izšli pri Beletrini, zdaj pa je v dveh knjigah, kot doslej najobsežnejšem delu Modernih klasikov, izšel še 2666 (naslov ni pojasnjen), njegov opus magnum. Bolaño je to delo napisal v petih delih in petih letih pred smrtjo z namero, da svojim otrokom zagotovi neko dediščino, saj je vedel, da ima usodno bolezen (roman je izšel posthumno). Branje tega romana zahteva kondicijo in koncentracijo (prevajalski podvig Irene Levičar), saj nas Bolaño v vsakem od delov, ki so med seboj povezani bolj ohlapno, vrvohodsko pelje skozi zgodbo, ki se razteza v različne smeri in se spet vrača na svoj začetek. Vse skupaj se začne z iskanjem skrivnostnega (in izmišljenega) nemškega literata Benna von Archimbolda, ki so mu na sledi štirje literarni kritiki (prvi del knjige), kar jih pripelje do mehiške meje in (izmišljenega) mesta Santa Teresa. Sklene pa se s predstavitvijo Archimboldovega resničnega življenja (zadnji, peti del), v katerem ga spoznamo kot Hansa Reiterja, preprostega nemškega vojaka z vzhodne fronte, ki pa pozneje postane priznan pisatelj. V sredici romana pa ima osrednjo vlogo preiskovanje umorov številnih žensk v Santa Teresi od leta 1993 in 1997 (da bodo umorili tudi njegovo hčerko, se boji profesor filozofije Oscar Amalfitano, junak drugega dela), pri čemer policijska prizadevanja ne obrodijo kaj dosti sadov, postrežejo pa z mnogimi podrobnostmi (motiv iz tega dela je uporabljen za naslovnici knjig) iz življenja žrtev. Literarni labirint.

Samo Rugelj, Bukla 100

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.