A: Simfonija v besedi

Založnik o knjigi

A je prva knjiga obsežnega tridelnega romanesknega cikla: A – simfonija besede. B – trdo pripovedništvo. C – roman. Delo je orjaško, v gosto tkani pisavi se skozi viharen tok razliva protagonistova pripoved, prečena z zgodbami ljudi, ki so vstopali vanjo na različnih postajah, se močno dotikali njegovega življenja, ga sooblikovali in spreminjali, zato je razumljivo, da se tudi pripovedovalec več kot samo dotakne njihovih zgodb. Roman lahko beremo tudi kot hvalnico mladosti, kot pričevanje o odraščanju, hvalnico vsem izkustvom, lepim in krutim, ki zaznamujejo in oblikujejo mladega človeka. 

Je branje lahko enako poslušanju? Kakšen zven imajo besede na papirju? Se to vprašanje ob branju sploh porodi? Morda se ne oblikuje v vsej jasnini, a je vendar prisotno nekje v ozadju, zaradi dejstva, da je roman A napisal glasbenik. Toda povezave z glasbo ni mogoče prezreti, prisotna je v sami strukturi romana, ki jo nedvoumno določajo stavki, kakršne poznamo iz glasbenih del. Stavki gradijo strukturo kompleksne romaneskne pripovedi, z imeni pa nas vodijo v srž čustvenega naboja slehernega od njih. Strastni Appassionato zveni hkrati kot avtorjev kredo in kot izziv samemu sebi, pa tudi bralki in bralcu. V njem se zgostijo temeljna bivanjska vprašanja, ki iščejo, pravzaprav terjajo odgovore. In ti prihajajo. Pravi ali napačni, spoznanja ali zmote. Oblikujejo se počasi, tako kot se počasi oblikuje in raste notranji svet pripovedovalca in protagonista Izidorja, od deške trme in nagajivosti, najstniških skrivnosti in negotovosti, prve resnične in globoke ljubezni, do tragičnega dogodka, ki zareže v njegov življenjski tok:

»A je bil zasnovan že maja 1991 kot neposreden človeški odziv na tedaj še zelo svež doživljaj – silovit čustveni pretres, ki me je osebnostno spremenil za vse življenje. Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.«

Delo je res orjaško, v gosto tkani pisavi se skozi viharen tok razliva protagonistova pripoved, prečena z zgodbami ljudi, ki so vstopali vanjo na različnih postajah, se močno dotikali njegovega življenja, ga sooblikovali in spreminjali, zato je razumljivo, da se tudi pripovedovalec več kot samo dotakne njihovih zgodb. Liki so natačno uglasbeni, melodija slehernega med njimi zazveni v svoji harmoniji ali disharmoniji. Prepričljivo gnezdijo v zavesti protagonista, ki jih spremlja, opazuje, vzpostavlja z njimi pristen odnos in analizira njihove medsebojne odnose. Tako kot njega s svojo silovitostjo nagovarjajo tudi bralko in bralca.