trda vezava
21,5 x 14,5 cm
2.200 g
1564 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
britansko leposlovje
Založnik o knjigi
Eden najslavnejših romanov vseh časov bo zaradi svoje izjemne priljubljenosti ponatisnjen. Romaneskna tetralogija Aleksandrijski kvartet je čutna in briljantna evokacija Aleksandrije v času tik pred drugo svetovno vojno in med njo. Prvi trije romani, Justine, Balthazar in Moutolive, predstavljajo tri perspektive istih dogodkov pred in med vojno, zadnji roman Clea pa se dogaja šest let zatem. Umeščeni so na prizorišče zapeljivega raziskovanja spolnih in političnih spletk, ki jih je avtor sam opisal kot »raziskovanje sodobne ljubezni«, v resnici pa je pravi junak kvarteta mesto Aleksandrija, ki nam ga avtor predstavi izredno bogato. Nepozabni prizori ljubezenskih zgodb, politike in aleksandrijske družbe, ki jo spoznamo tudi v podtalju, iz knjige rastejo izjemno živo. Napetost vsebine in dramaturgija vseskozi ustvarjata privid mesta, ki se zdi bralcu bolj resničen od same nekdanje prestolnice grškega Egipta.
»Eno najbolj impozantnih del britanske literature.«
-(The Times).
»So knjige, ki pridejo v sanje. So knjige, ki premaknejo nekaj v tebi za vedno. So knjige, zaradi katerih spoznaš, vsaj malo globlje, kdo si, in se zaljubiš v mesto, ki ga še nikoli nisi videl. Mesto je Aleksandrija in knjiga je Aleksandrijski kvartet angleškega pisatelja Lawrencea Durrella, po mnenju kritikov najbolj uspešno literarno impresionistično delo v angleškem jeziku ... «
-(Vesna Milek, Sobotna priloga Dela).
O avtorju
Lawrence Durrell (1912–1990) je eden najbolje prodajanih, najslavnejših angleških romanopiscev poznega 20. stoletja. Posebnost in edinstvenost njegovih del izhaja že iz njegove biografije. Rojen je bil v Indiji, v šolo pa je bil poslan v Anglijo, kjer, vajen raznolikih vplivov Orienta, ni zdržal, zato je mater prepričal, da se z družino preselijo na otok Krf. V Grčiji je ostal do druge svetovne vojne, med katero je s čolnom zbežal na Kreto in od tod v Egipt. V Kairu in Aleksandriji je ostal do konca vojne in tam opravljal službo tiskovnega diplomata pri angleškem štabu za Srednji vzhod. Rezultat vtisov iz severne Afrike, Sredozemlja in Male Azije je Aleksandrijski kvartet. Durrell je avtor več romanov, dram, potopisov, esejev in pesmi, svetovno slavo pa je doživel z Aleksandrijskim kvartetom, ki je danes preveden v številne jezike.
Recenzija Bukla
Kultne knjige vrhunske kakovosti bi morale biti vedno na knjižnih policah, ponatiskovane za vsako novo generacijo. In za nas, zaljubljence vanje, da jih lahko znova prebiramo ter z njihovo pomočjo odkrijemo, kar nam je L. Darrell (1912–1990, štirikrat poročen, trije otroci) kazal v magičnem Aleksandrijskem kvartetu: knjiga ostaja ista, a jo pri vsakem branju doživljamo drugače, ker nismo več isti mi. Prvič sem tri dele – Justine, Balthazar, Mountovile, ki opisujejo čas pred in med drugo svetovno vojno, enake zgodbe z več osebnih perspektiv – in četrto, Clea, ki čez leta vse preplete in poveže, brala osupla, pijana od aleksandrijskih slik, tako živih, da sem gledala film morja vseh barv, ozkih ulic, zakajenih kavarn in bordelov, aristokratskih orgij, kabalističnih seans, plesa dervišev, v transu prebodenih z noži skozi lica, diplomatskih spletk, ubojev, incesta, samomorov … Uživala sem z vsemi čutili in trepetala, ker bo branja prekmalu konec. Čez leta sem študirala predvsem prvi del o fatalni junakinji Justine, v katerem se je Durrell naslanjal na Freuda, »da moramo v vsakem spolnem aktu gledati proces, v katerem so zapleteni štirje ljudje«, in na De Sadovo Justine: »samo dve možnosti se nam ponujata: zločin, ki nas osreči, ali vrv, ki nam prepreči, da bi bili nesrečni«. Po dveh desetletjih sem ta sijajni roman o pisanem mestu raznolikih narodov in ver po zaslugi Beletrine ponovno vzela v branje; zdaj sem se potopila v Durrellov jezik, v njegove metafore in razumela: Aleksandrijski kvartet je napisal pesnik sončnega Sredozemlja, Anglež po rodu, a zaznamovan z otroštvom v Indiji, z življenjem na grških otokih in službovanjem v umetniškem Parizu. Prepisujem začetek za okus: »Morje je danes spet razburkano pod dražljivim obiljem vetra. Sredi zime občutiš umetnije pomladi. Do poldneva nebo kot vroč gol biser, črički v zavetjih in zdaj veter, ki razgalja velike platane in natančno preiskuje njihove krošnje …« Roman sklene uvid, da je bilo vse prav tako, kot je bilo, vse se je zgodilo z globljim smislom in da človek lahko postane resničen umetnik (tudi umetnik življenja) šele, ko dozori. Po več kot tisoč petsto straneh opisovanja dramatičnih dogodkov lahko zato pripovedovalec Aleksandrijski kvartet sklene z enim samim duhovitim stavkom spoznanja: »In bilo mi je, kot da me je vse vesolje rahlo sunilo pod rebra.« Čarobno!
Manca Košir, Bukla 159
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
