Aura

Recenzija Bukla

Carlos Fuentes, ki je slovenskim bralcem že domač, se nam tokrat predstavlja s svojim zgodnjim, leta 1962 napisanim delom. Zgodba Aure, ki je po dolžini najbliže noveli, po strukturi pa je sorodnejša romanu, je dokaj skopa. Mladi zgodovinar Felipe Montera, o katerem avtor vseskozi piše v drugi osebi ednine, se odzove na časopisni oglas in sprejme delo pri prastari, čudaški gospe Consueli Llorente. Ta ga za dobro plačilo najame, da bi uredil spomine njenega davno preminulega moža, generala. V hiši skupaj z njima živi tudi skrivnostna Aura, Consuelina nečakinja, ki mladeniča neustavljivo privlači, a se mu nenehno izmika. Okoli te zgoščene zgodbe pa se bujno razrašča temačno, magično ozračje.
Brž ko Felipe prestopi vrata stare kolonialne hiše, se zanj začne nenavadna iniciacijska preizkušnja. Zunaj pusti ves znani, posvetni svet in vstopi v povsem drugačno raven resničnosti. Tiha, brezčasna hiša je zapredena v večni polmrak, zato se mora opirati predvsem na tip, sluh in vonj. Postati mora »slepec«, da bi lahko videl onkraj jasnih in nedvoumnih podob ter se soočil s svojo (erotično) željo in minljivostjo. Fuentes obe nerazdružljivo spne v starodavni arhetip ženske smrti.
Razcepitev ženskega lika na groteskno starko in vznemirljivo, molčečo lepotico pa je le eno v nizu številnih podvajanj v Auri: Filipova sprva trdna in neproblematična identiteta se levi v novo, sedanjost se srečuje s preteklostjo, posvetno s svetim, resničnost s sanjami, možno s fantastičnim, erotika s smrtjo ... A ti pari niso natančno razmejeni, ampak zabrisano prehajajo eden v drugega, kar simbolizira vsenavzoča metafora nihajnih vrat.
Glavna dvojica, ki preči celotno Auro, pa sta jasno razmejeni ženski in moški princip. Avtor vsakemu od njiju pripisuje številne utečene, tako mitološke kot vsakdanje, lastnosti: ženskost je mračna, vlažna, iracionalna, moškost je svetla, suha in racionalna; ženska je telo, moški je um; Aura molče pospravlja in kuha, Felipe je intelektualno ustvarjalen ...
Aura je težko ulovljivo besedilo. Pisatelj nam za lažjo orientacijo ponuja gosto posejane simbole, ki jih zajema iz različnih poganskih mitologij in krščanskega obredja. Ti služijo kot nekakšni potokazi, ki nas vodijo k intuitivnemu uvidu mnogoplastnih, pogosto celo protislovnih, pomenov.

Maša Ogrizek

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.