Bledi ogenj

Recenzija Bukla

Nabokov (1899–1977) ni samo kontroverzna Lolita, erotična Ada ali strast, šahovska Lužinova obramba,  jetniško Vabilo na usmrtitev, dramatična Camera obscura ali pa avtobiografska Govori, spomin, ne, Nabokov je napisal tudi Bledi ogenj (1962), nekakšnega predhodnika postmodernizma, za prenos v slovenščino pa »prevajalski Mount Everest,« kot je lani zapisal Branko Gradišnik (ta prevod bi se moral znajti v najožjem izboru za Sovretovo nagrado). Gre za nekakšen tridelni literarni hibrid, ki ima v začetku 999 verzov dolgo pesnitev fiktivnega Johna Shada (večina drugih prevodov je opustilo ritem in meter), v nadaljevanju obsežne komentarje pesnikovega soseda in njegovega preučevalca in avtorja predgovora k pesnitvi, paranoičnega in samopoveličevalnega  Charlesa Kinbota (njegove opombe so potem še izdatno pokomentirane s prevajalčeve strani), na koncu pa je še poseben, s strani Kinbota izdelan indeks z dodatnimi informacijami (imena, pojmi itn.), ki jih po njegovem za (raz)umevanje potrebuje bralec. Tako gre v Bledem ognju za intrigantno, ne samo postmodernistično, temveč že tudi za metafikcijsko knjigo (od njenega nastanka je pol stoletja!), mojstrovino, v kateri se na različne načine prepletajo razni pomeni in na vseh koncih vznikajo različne zapletene strukture. Knjiga je po mnenju avtorice spremne besede Jelke Kernev Štrajn večja od svojega stvarnika, saj po njenem prinaša veliko vsebin, ki se jih avtor pri pisanju ni zavedal, zato jo je označila za »umetnino, ki je (bila) korak pred svojim ustvarjalcem«. Delo, s katerim je Nabokov razkazal tako svoje pesniško mojstrstvo kot cerebralno inteligenco.

Samo Rugelj, Bukla 72-73

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.