Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Človek v holocenu

Max Frisch
Človek v holocenu
27,00 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Povej naprej

Založba Študentska založba
Zbirka Beletrina
Leto izdaje 2012
ISBN 978-961-242-554-8
Naslov izvirnika Der Mensch erscheint im Holozän
Leto izdaje izvirnika 1979
Prevod Renata Zamida

Tehnične lastnosti
trda vezava
21,5 x 14 cm
260 g
120 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
švicarsko leposlovje

Založnik o knjigi

Odročna švicarska dolina je v času pripovedi, ki obsega približno teden dni, zaprt prostor. Že več dni lije kot iz škafa, povezave z zunanjim svetom so prekinjene. Slepa ulica torej, tudi v prenesenem pomenu, za glavnega (in edinega) protagonista, ostarelega gospoda Geiserja, ki ga vznemirja ugotovitev, da ga zapuščata spomin in sposobnost povezanega mišljenja. V meteorološki, socialni in geografski izolaciji se poskuša prepričati, da svet okrog njega še vedno obstaja, in si v spomin priklicati že davno pozabljena dejstva. Biblija, veliki splošni leksikon, zemljevidi okolice in knjiga o zgodovini Ticina so vse, kar ima v ta namen pri roki. Najprej gospod Geiser le bere, nato si podčrtuje in izpisuje, na koncu pa izrezane lističe lepi na stene svoje hiše. Vsi ti izpiski se počasi oblikujejo v verigo asociacij, s katerimi poskuša protagonist, z bralcem vseskozi v neke vrste narativnem monologu, rekonstruirati svoje védenje o svetu – dokler ne dojame, da svet njegovega védenja ne potrebuje (več).

Recenzija Bukla

Max Frisch, ob, kako mu je že ime, onem, ki je napisal Fizike in Zaobljubo (Friedrich Dürrenmatt op. ur.), je največji švicarski pisatelj. Rodil se je leta 1911, torej je imel ob pisanju Človeka v holocenu 70 let. Ali je sam doživljal težave s kratkotrajnim spominom, ne vem. Vsekakor so njegovi opisi spominskih zatemnitev vdovca Geiserja, ujetega v vikendu v Ticinski dolini, ki jo je plaz odrezal od sveta, izjemno prepričljivi – najbrž me ne bi smelo zabavati, a nekajkrat sem se na glas zasmejal ob kaki nedoumljivi spremembi, kajti v nekoliko milejši obliki pojav že poznam. Geiser skuša vso to zemeljsko in možgansko erozijo pokrpati z izvlečki, navedki in izstrižki iz knjig, ki se nanašajo na krajevne razmere, zgodovino, biblistiko, meteorologijo, fosilistiko itn. – s tem oblaga stene hiše, kakor so že kdaj pred njim drugi ljudje v holocenu, recimo v starem Egiptu, oblagali stene s podobami, ki so se nanašale na krajevne razmere itn. Nazadnje se – iz dolgčasa, iz obupa? – odloči, da se bo prebil čez visok prelaz v drugo dolino. Kljub telesni krhkosti se mu posreči sestopiti dobršen del poti v novo dolino, po prenočitvi pa se, »ne da bi si povedal, /.../ kaj je sklenil sam pri sebi«, obrne in vrne v svoj oblepljeni brlog. Takih begov človeka, ki nazadnje odkrije, da nima kam ubežati pred samim sabo – »Kaj naj gospod Geiser počne v Baslu?« –, je Frisch napisal že precej: celotni okvir Stillerja je tak beg, Gantenbeinova slepčevska očala so tak beg, da ne omenjam tistega trupla ali krste, pozabil sem, katero od tega, ki je zaman odplavalo ali odplavala po – gotovo je tista reka imela svoje ime, a ga ne pomnim. Pa saj »narava ne potrebuje imen«, kakor nazadnje razume tudi Geiser, možganski kapi navkljub.
V noveli je kot nagrada za poskus bega čist, jasen, živ, odrešujoč, kompleksnih odvisnikov poln spomin na to, kako sta se g. Geiser in njegov (zdaj že dolgo mrtvi) brat zaplezala med sestopom z Matterhorna in se rešila – oziroma je brat rešil njega. A ta odlomek morda ni spomin, ampak le fosil tako mnogih pripovedovanj, da ga »niti vnuki nočejo več slišati«.
A tudi vse tisto, kar se utrne g. Geiserju v maniri golih povedi, je neskončno bolj zanimivo od znanja, ki so ga o holocenu zbrale knjige. Razne izstrižke bralec (g. Gradišnik) mirno preskoči. In je vseeno impresioniran nad gospodoma Geiserjem in Frischem. Prej novelo kot romančič je za Beletrino – pravzaprav zate – zgledno prevedla Renata Zamida.

Branko Gradišnik, Bukla 86-87

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...