Coco Dias ali Zlata vrata

Recenzija Bukla

Če izvzamemo leta 1984 napisani prvenec April in kasnejši pisemski roman Navadna razmerja, je Brini Svit, izvrstni slovenski pisateljici, ki že vrsto let živi in ustvarja v francoski prestolnici, v zadnjem desetletju uspel zavidljiv niz petih vrhunskih romanesknih poslastic, ki ga zaključujejo pred kratkim v samoprevodu izdana »Zlata vrata«. Uspešnici Con Brio s konca devetdesetih let je na prelomu tisočletja sledila Smrt slovenske primadone, pa tri leta kasneje Moreno, roman, najprej napisan v francoščini, ki je po avtoričinih besedah v smislu zamenjave jezika dokončno poskrbel za njeno popolno emancipacijo v tamkajšnjem okolju. Predlani nam je pisateljica skozi živopisno paleto vonjev razgrnila »odveč srce«, zgodbo naturalizirane Slovenke, parfumarke Lile, razpete med Parizom in Bledom in ujete v mrežo prepovedane ljubezni, nekako v tistem času pa je končno podobo dobival tudi pri nas nedavno izdani roman o tangu in ljubezni ­Coco Dias ali Zlata vrata.
Povod za razvoj začetnih nastavkov pripovedi, ki se je vrtela okrog tanga, je bil predlog slavnega argentinskega plesalca, lahko rečemo kar pogodba, ki sta jo sklenila maestro Coco Dias in pisateljica, da bo namreč slednja napisala njegov portret, roman o cenjenem plesalcu tanga, v zameno pa jo bo on naučil plesati. Nastala mojstrovina, ki posrka in prepriča s tekočim, gladkim jezikom, s preigravanjem na različnih časovnih oseh in prepoznavno tehniko, ki se nemalo posveča sami strukturi literarnega besedila, naplavi izsek iz življenja Valérie Nolo, pisateljice, prevajalke in tolmačke, ki si privošči zasebne učne ure tanga (te se najpogosteje odvijajo v majhnem stanovanju ob metrojski postaji Zlata vrata) in v posebnem zvezku peščene barve zbira gradivo za svojo novo knjigo. Iz ozadja pronicajo zgodbe o trinajstletnemu sinu Felixu in njenem bivšem možu, ki sta jo zapustila, ko se ni hotela preseliti v hišo na obrobje, o Fabianu, njeni veliki ljubezni, zaradi katere na koncu ostane v Buenos Airesu, o podedovanem mačku Robertu, o bežnih srečanjih za eno noč – nad vsem tem pa tango, ples, življenje ali s pisateljičinimi besedami: »Ponavadi zmeraj vemo, kako se bo tango začel, ne pa, kako se bo končal. S tangom gremo zmeraj v neznano. Se razkrivamo … Pripovedujemo, kdo smo.«

Eva Vrbnjak

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.