Črna, ki je pogoltnila vse druge barve

Založnik o knjigi

Posebna edicija knjižne nagrade Pont

Roman je svojevrstna epistolarna proza: so pisma v pismu in je še veliko več. Napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva nudil pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Osrednji lik je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki ga je slovenska publika lahko spoznala že kot urednika antologije nove bosanske poezije, izdane v Ljubljani leta 1983. Če se je Tahmiščić na svoji pesniški poti z veliko umetniško intenziteto »spopadal s soncem«, pa je v stvarnem življenju postopoma izgubljal vid vse do popolne slepote. Osti, njegov tesni prijatelj, pripoveduje zgodbo o njem in njegovi družini s pomočjo njune korespondence. Tako obuja spomine na prijateljevanje s Tahmiščićem v Sarajevu, pripoveduje o prijateljevi poti v Prago, kamor le-ta spremlja svojega nemirnega sina na študij fotografije in tam ostane vrsto let, domov pa se vrne že skoraj slep. Prav tako je v romanu več vložnih zgodb o različnih osebnostih, kot so Lovro Kuhar Prežihov Voranc, Romain Rolland, Josip Broz Tito in drugi, v katerih avtor išče paralele z zgodbo o oslepelem prijatelju. Na začetku in na koncu romana sta soneta Borisa A. Novaka, ki tako veličastno zaokrožata ta slavospev prijateljstvu, ki preživi ob vseh življenjskih izgubah in ustvarjalnih dobičkih.

o avtorju

Josip Osti (1945, Sarajevo) je pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in literarni kritik. Napisal je več proznih del in pesniških zbirk ter uredil vrsto antologij slovenske poezije v hrvaščini. Prevedel je več knjig in gledaliških besedil slovenskih avtorjev. Za svoja dela, ki so prevedena v več tujih jezikov, je prejel je vrsto literarnih nagrad, med njimi Župančičevo listino, zlato ptico, nagrado Vilenica in Župančičevo nagrado.