Cukrarska ulica

Recenzija Bukla

Ob zaključku trilogije, tega obsežnega prevajalskega projekta, smo za mnenje povprašali prevajalko Barbaro Skubic, ki pravi: \"Romane, ki sestavljajo Kairsko trilogijo, je mogoče brati vsakega posebej: ko vzamemo v roke Cukrarsko ulico, ki končuje pripoved o družini gospoda Ahmeda Abd el-Džavada, se pred nami razpre tako pisana paleta likov in dogodkov, da predzgodbe sploh ne pogrešamo. Generacija, ki odhaja – gospod Ahmed in njegovi prijatelji –, Kamalova (in Jasinova) generacija, ki je odraščala v revolucionarnem ozračju, bi morala biti konec tridesetih let prejšnjega stoletja na vrhuncu moči, pa je izgubljena in niha med predajanjem užitkom in dvomom, študenti, ki se kakor Hadidžina sinova oprijemajo različnih ideologij, ženske, ki si jemljejo prostor v družbi … vse to se stke v bogato podobo Egipta pred drugo svetovno vojno in med njo, v podobo življenja, ki nam sploh ni tako tuje in v katerem se zasebno in politično neprestano prepletata. Ko pa knjigo končno zapremo, nas nenadoma povleče, da bi (znova) prebrali celotno trilogijo. In takrat opazimo, kako se je v teh petindvajsetih letih in tisoč in nekaj straneh spremenila Amina, kako zelo se je postaral gospod Ahmed, spremljamo Ajšin propad in Kamalova razočaranja. Spoznamo, da je zasebno pri Mahfouzu natančna struktura, v kateri niti ena akcija ne ostane brez reakcije, politično pa kolo, ki se vrti v prazno. Če pri prvem branju le uživamo v pripovedi in se morda celo trudimo, da bi našli tuje in eksotično, znamo pri drugem razumeti zamolčano in intimno. Pri trilogijah, in Kairska to potrjuje, je namreč celota večja od vsote posameznih delov.\" 

Barbara Skubic

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.