Deklina zgodba
Margaret AtwoodZaložba | Mladinska knjiga |
Zbirka | Roman |
Leto izdaje | 2017 |
ISBN | 978-961-01-5006-0 |
Naslov izvirnika | The handmaid's tale |
Leto izdaje izvirnika | 1985 |
Prevod | Miriam Drev |
Spremna beseda | Sanda Šukarov |
Urejanje | Nataša Müller |
trda vezava
21 x 15 cm
530 g
432 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
kanadsko leposlovje
O knjigi
Odfreda je dekla v Gileadski republiki. Živi pri poveljniku in njegovi ženi in sme enkrat na dan na sprehod do trgovin, ki imajo na izveskih slike namesto napisov, saj ženske ne smejo več brati. Enkrat na mesec mora leči na hrbet in upati, da jo bo poveljnik oplodil, saj so v času upada rodnosti dekle cenjene le, če rojevajo. Odfreda se še spomni prejšnjega življenja, ko je imela moža, hčerko, službo, denar in svobodo ...
Margaret Atwood (1939) je ena najbolj znanih kanadskih pisateljic. Napisala je vrsto romanov (Preročišče, Na površje, Slepi morilec) in bila večkrat nagrajena za svoje pesniško delo. Leta 2017 je postala dobitnica kar dveh prestižnih mednarodnih nagrad – nagrade Franza Kafke in nagrade za mir združenja nemških založnikov in knjigotržcev.
Njeno najbolj odmevno delo ostaja Deklina zgodba iz leta 1985. Roman o razčlovečeni družbi je dolgo kraljeval na prodajnih lestvicah, znova pa se je zavihtel nanje, ko so po njem posneli odmevno televizijsko serijo.
Recenzija Bukla
Ponovni mednarodni preboj briljantne distopije Deklina zgodba kanadske pisateljice, pesnice in esejistke Margaret Atwood me ne preseneča. Njena pripoved o razčlovečenosti totalitarizma, srhljivo opozorilo, kako naglo lahko zaradi brezbrižnosti in strahu pride do družbenega preobrata, je od prve izdaje leta 1985 kvečjemu pridobila na aktualnosti. Glavnina prebivalstva v državi Gilead je zasužnjena, ženske oziroma njihova telesa pa so namen jena samo še razplodu.
Moj prvi stik z Deklino zgodbo je bil električen. Na knjigo sem naletela dve leti po izidu, v času svojega bivanja na Dunaju, ko smo z družino stanovali v bližini ene od končnih postaj podzemne in sem, takrat mlada mama z možem pogosto na terenu, le redko lahko šla po svoje v mestni center v kako kavarno, kino ali knjigarno. Deklino zgodbo sem, večno na preži za knjigami, zagledala v izložbi nekakšne »kulturne špecerije« z žepnicami, ploščami in revijami. Spomnila sem se intervjuja z avtorico v neki onkrajoceanski publikaciji, njenih preciznih stališč glede človekovih pravic, nabrala pest šilingov, kolikor je stala, in knjigo nato doma pogoltnila v dveh večerih. Naslednji korak je bil klic v Ljubljano, uredniku Alešu Bergerju, ki jo je po mojem recenzijskem zapisu uvrstil v knjižni program.
Imela sem že status prevajalke, to je bil moj tretji knjižni prevod in prva prevodna strast. S pisavo Margaret Atwood sem vzpostavila notranjo vez, posebej s temačno poetiko njenih prispodob, ki enakovredno z vrtoglavim suspenzom dogajanja v Deklini zgodbi gradi sugestivno preteče vzdušje. Prav z asociativnimi slutnjami in besed nimi igrami posejana prvoosebna pripoved daje dogajanju dodatno grozljivost in v tem ima ta roman svojo unikatno vrednost.
Prevajala sem ga v petelinje zgodnjih urah in zvečer, živela z njim, fascinirana nad gradnjo, jezikom in preroško vsebino. Moje delovno orodje je bil, leto dni pred nakupom prvega računalnika, ropotajoč pisalni stroj, na mizi ob njem dva slovarja: angleško-slovenski in angleško-angleški. Nobenega spleta, Googla ali drugih, zdaj nepogrešljivih pripomočkov. V zameno za to je obstajala velika predanost izvirnemu besedilu in prevodu, zato sem v dobrem sodelovanju s tokratno urednico Natašo Müller v pripravi tega romanesknega teksta za ponatis, seveda z nekaterimi prenovitvami, ki jih terja v času spreminjajoči se jezik, lahko pustila ključne pasuse nedotaknjene.
Ob skoraj neverjetni branosti Dekline zgodbe, tudi po zaslugi televizijske serije z Elizabeth Moss v vlogi Odfrede – spomnimo pa se še filmske predelave Volkerja Schlöndorffa s prepričljivo Natasho Richardson, iz leta 1990 – , trenutek za slovenski ponatis ne bi mogel biti primernejši.
Ko je Margaret Atwood bivala v Berlinu in pisala Deklino zgodbo, je berlinski zid še stal. V romanu se dekle prav tako večkrat ustavi pred Zidom. In tudi v sodobni stvarnosti ima gradnja zidov nov zamah.
Miriam Drev, Bukla 138-139
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.