trda vezava
20 x 13 cm
160 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
afriško leposlovje
Založnik o knjigi
Mali John odrašča in se vse bolj zaveda, da je drugačen od drugih, kaj drugačen – on je nenormalen. In sramotno nenormalna je tudi njegova družina: oče ga ne pretepa, mati vozi kolo, vsak dan nosijo čevlje in nihče ne hodi v cerkev. Življenje naplavlja vse več spoznanj, nerešenih vprašanj in dilem in celo tisto vsakdanje se kaže v novi luči.
Bralec svet motri skozi oči fanta, ki išče svoje mesto v družini in družbi in se sooča s problemi identitete. Skupaj s fantovo se širi tudi bralčeva zavest: slika avtorjevega življenja in podeželskega življenja v Južnoafriški republiki pred dobrimi petdesetimi leti, zaznamovanega z družbenimi nasprotji in politiko apartheida, postaja vse bolj ostra, včasih tudi (pubertetniško) preosvetljena. A prav zato je polnokrvna.
Južnoafriški pisatelj John Maxwell Coetzee (1940), ki se je rodil v Cape Townu, preživel nekaj let v Angliji, se selil v Ameriko in se vrnil v Južnoafriško republiko, od leta 2002 živi v Avstraliji in dela kot častni profesor na univerzi v Adelajdi. Njegovi znani romani so med drugim V srcu dežele (1977, sl. prev. 2001), V pričakovanju barbarov (1980, sl. prev. 2005), Sovražnik (1986, sl. prev. 1993) ter kar dve knjigi, nagrajeni z bookerjem: Življenje in časi Michaela K. (1983, sl. prev. 2004) in Sramota (1999, sl. prev. 2004).
Pisatelj, znan po tem, da nerad govori o sebi, je leta 1997 presenetil z odločitvijo, da bo svoje življenje »sistematično« prelil v literaturo: objavil je avtobiografski roman Deška leta (Boyhood), ki mu je sledila Mladost (2002), in se tudi v tem žanru potrdil kot mojster besede. Leta 2003 je prejel Nobelovo nagrado za opus, ki ga označujejo izpiljena zgradba, duhoviti in vsebinsko bogati dialogi ter analitična briljanca, kot so med drugim zapisali v obrazložitvi.
Recenzija Bukla
Tega južnoafriškega Nobelovega nagrajenca izpred petih let, mojstra temnega realizma, »izpiljene zgradbe, duhovitih in vsebinsko bogatih dialogov ter analitične briljance« Slovenci že dobro poznamo, saj je v zadnjih letih kar pogosto prevajan. Coetzee je bil dolgo znan po tem, da ni hotel kaj dosti govoriti o sebi, potem pa je presenetil z novico, da bo svoje življenje kar literariziral. Knjižici, ki opisujeta njegova deška in mladostniška leta, sta literarni poslastici, pisani v tretji osebi sedanjosti, v katerih Coetzee počasi, z risanjem psihe in geografske pokrajine, v kateri je odraščal, pred nami zgradi karakter, njegove komplekse, želje, notranja nasprotja, njegovo zbliževanje s knjigami, njegovo nasprotovanje očetu, ki je trdil, da je najboljši pisatelj William Shakespeare, on pa je ob branju Tita Andronika preskočil vse dolge govore, podobno kot ob branju romanov opise narave. Mladost pa prinese osamosvojitev, sam sebi dokazuje, da je vsak človek otok in da ne potrebuje družine, zapleta se v neuspešna ljubezenska razmerja, ki ga puščajo osamljenega in čustveno nepotešenega, odide v London, kjer ga psihično ubija delo računalniškega programerja. A tu so še vedno filmi in knjige …
Samo Rugelj
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
