trda vezava
20 x 14,5 cm
350 g
237 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Elegija je družinska drama, literarni popis družine Rajher, zdi se, da zelo uspešne in tudi bogate, s tradicijo zelo uspešnih glasbenikov in uglednih meščanov. Kronika družine, v kateri pa vselej najdemo tudi kakšnega člana s čisto dušo, ki zavrača vse konvencije in se jim zoperstavlja. Roman Elegija ni žanrski, se pa morebitnih postopkov, ki jih v žanrski literaturi (in filmu) srečamo, ne brani. Na ta način sovpada s pisanjem, ki smo mu tudi v našem prostoru priča v zadnjih letih. Preigravanje znane teme družinske drame je zanimiv postopek, poln ironije, obenem pa je zavest o pomenu žanrskih elementov ključna ob dialogiziranju s sočasno kulturo, ki jo roman po drugi strani vsebinsko problematizira.
Recenzija Bukla
Elegija je zgodba o bogati in uspešni umetniški družini Rajher. Pred bralcem se razgrinja družinska drama, skorajda filmska zgodba o navidezno popolni družini dveh umetnikov: Egona Rajherja, skladatelja, dirigenta mestne opere in dolgoletnega dekana Akademije za glasbo, in njegove žene, primabalerine, Ljube Kvaternik. Bralec kmalu ugotovi, da se za videzom popolnosti in urejenosti skrivajo družinske skrivnosti, ki se jih sedaj že odrasli otroci Egona in Ljube Rajher niti ne zavedajo. Kajti tisto, za kar verjamejo, da je družinska skrivnost, na koncu dobi nepričakovan razplet. Na poti k temu razkritju pa spoznavamo Rajherjeve otroke: najstarejši je Osvald, pravnik, Sabina je uspešna zdravnica, najmlajša Angelika pa je uporniška in nemirna duša, ki nekako izgubljeno tava skozi življenje. Medtem ko sta oba starejša otroka pobegnila pred življenjem umetnika, Angeliki to ni uspelo ali bolje rečeno: umetniška nadarjenost je na koncu njena usoda. Medtem ko je oče Egon umetnik starega kova, tradicije slovenskega naroda, je Angelika otrok današnjega časa, del mednarodnega angleško govorečega kulturnega sveta, zvezdnica medmrežja, kjer so pomembni všečki in vedno močnejši impulzi, da pritegnejo publiko, ki je zdolgočasena od vsega. Večinoma zgodbo o družini Rajher spoznavamo skozi oči pripovedovalke, Osvaldove žene Benedikte, knjižničarke, ki jo je Egon sam pri sebi imenoval »pisateljica«. Ta nam postopoma odstira njihove družinske skrivnosti in travme, je del družine, a hkrati tudi tista, ki je dovolj zunaj, da nam lahko odstre tudi tisto, kar niti ni bilo mišljeno, da sploh kdaj pride na dan. Natalija Šimunović je izjemna prozaistka, ki z določenimi žanrskimi postopki povleče bralca naravnost v svet družine Rajher.
Sabina Burkeljca, Bukla 147
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
