Gospod b

Založnik o knjigi

Gospod b je roman o stvarjenju vesolja, v katerem se prepletajo odmevi znanosti in religije, ki sta v kar največji meri izoblikovali človeško civilizacijo. Gospod b je posebne vrste demiurg: četudi v svojem vesolju določa matematične in fizikalne zakone, se prostor in čas ter živa in neživa materija, ki bivata v njem, porodijo bolj ali manj po naključju, ne da bi sam kakorkoli posredoval.
V vsemirju, ki ga naseljuje, gospod b ni sam: poleg nergave tete in blagovoljnega strica mu družbo od časa do časa dela tudi Belhor, ki ni nič drugega kot njegov antipod, s stvaritvijo vesolja namreč gospod b ustvari tudi utelešenje zla. Kot za prostor in čas, ki sta relativna, tudi za vsemir, ki ga ustvari prostodušni gospod b., velja, da v njem ni absolutov, da torej lepo ne more obstajati mimo grdega in dobro ne mimo zlega.
Ena najlepših in najplemenitejših, pravzaprav že kar najsublimnejših stvaritev v vesolju je glasba. Spremlja nas skozi slikovite opise nastajanja žive in nežive materije, planetov in galaksij: poraja se med zvezdami, ki se kujejo v plinastih gmotah novonastajajočega kozmosa, na gladini morja, ko se vanjo zaganjajo vetrovi, ustvarjajo jo napredna bitja, ki z njo opevajo in častijo svoje civilizacije.
Obstajajo vprašanja, na katera ne zna odgovoriti niti znanost. Eden od leitmotivov romana je tako preizpraševanje o nedoumljivem – nedojemanju minljivega, spričo katerega smrtniki iščejo uteho v religiji –, ki ga morda bolje poznamo kot tesnobo porajajoči občutek nebogljenosti človeka, ki se, nezmožen umevati razsežnosti prostora in časa, zazira v širjave vesolja.
Prostorsko-časovni kontinuum, ki ga ustvari gospod b, je seveda neskončen; civilizacije, tudi tiste najnaprednejše, kakršna je civilizacija na planetu čistega uma, ki ga naseljujejo bitja, katerih razum je kodiran v spektru visokofrekvenčnega elektromagnetnega valovanja, naposled vse po vrsti umrejo. A v vsemirju gospoda b. se vse začenja znova, in tudi tokrat, kot v primeru smrti, se iz nestalnosti poraja stalnost.