Hitreje ko grem, manj me je

Založnik o knjigi

V romanu Hitreje ko grem, manj me je vse poteka v nasprotni smeri od pričakovanega – z izjemo tistega, čemur radi rečemo severnjaški humor, če seveda vemo, da beremo norveško pisateljico. Ostarela Mathea Martinsen je brez družabnih stikov, ne zgodi se ji nič takega, kar pripisujemo hektično naravnanemu življenju, njen edini stik s svetom sta televizijska oddaja s priljubljenim norveškim novinarjem Einarjem Lundejem in obisk trgovine, srčika njenega življenja pa mož ter soočanje s smrtjo. Tudi obupani poskus, ko zbere moči in se odpravi na srečanje v dom za ostarele, da bi našla bližino, se izjalovi.
Vendar ta »nič« še zdaleč ni prazen. Kot rahla, mehka pletenina – in beseda tu ni naključna, pletenje je poleg iskanja rim glavna Mathejina dejavnost – se pred bralcem sestavlja pretresljiva usoda človeka, ki skozi svoj (p)osebni filter izrisuje ne le lastno podobo, ampak tudi ključne stvari, ki zadevajo vsakogar: osamljenost, ljubezen in smrt. Izoliranost, bi lahko sklepali, res pomeni izgubo stika s svetom, obenem pa tudi nekakšno nasprotje temu – kot bi razvijala posebne čute, s katerimi svet lahko dojamemo še preveč jasno. V tem dojemanju so zajete plasti, ki jih pisateljica mojstrsko lovi in prepleta: toplina, odtujenost, žalost in humor.
Roman, skratka, ki je obenem strašen in smešen, njegova tragikomičnost pa zadene v srce.