Hrumenje časa
Julian Barnes
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka | Roman |
| Leto izdaje | 2017 |
| ISBN | 978-961-01-4561-5 |
| Naslov izvirnika | The noise of time |
| Leto izdaje izvirnika | 2016 |
| Prevod | Vasja Bratina |
| Urejanje | Andrej Ilc |
trda vezava
20,5 x 14,5 cm
370 g
229 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
biografije in spomini
britansko leposlovje
Založnik o knjigi
Kaj bi lahko zoperstavili hrumenju časa? Le glasbo, ki je znotraj nas – glasbo naše biti – , ki jo nekateri preobrazijo v resnično glasbo. Ki se skozi desetletja – če je dovolj močna, iskrena in čista, da odplavi hrumenje časa – spremeni v šepet zgodovine.
Julian Barnes (1946) je po Smislu konca, za katerega je prejel Bookerjevo nagrado, napisal še eno zgoščeno mojstrovino in v njej poustvaril zgodbo skladatelja Dmitrija Šostakoviča, ki je z genialnimi simfonijami in godalnimi kvarteti ozvočil 20. stoletje, njegovo življenje pa je neprestano nihalo med slavo in nemilostjo.
Kljub temu to ni običajen biografski roman, temveč predvsem univerzalna zgodba o odnosu med umetnostjo in oblastjo, umetnostjo in ideologijo, umetnostjo in umetnikom …
Recenzija Bukla
O znamenitem ruskem skladatelju Dmitriju Dmitrijeviču Šoštakoviču (1906– 1975) imamo v slovenščini že objavljene njegove Spomine, kot jih je slišal Solomon Volkov (1944), raziskovalec ruske in sovjetske glasbe, zdaj pa smo dobili še njegovo literarizirano biografijo. Napisal jo je znani angleški pisatelj Julian Barnes (1946). To je že njegov dvanajsti roman (izvirno je izšel leta 2016), pri čemer je za prejšnjega, Smisel konca, iz leta 2011 dobil tudi Bookerjevo nagrado. Barnes je po biografskem žanru posegel že v svojem delu Arthur in George, v katerem je s svojim izvirnim pristopom »pokril« Arthurja Conana Doyla, avtorja Sherlocka Holmesa. V Hrumenju časa se je pisatelj Šoštakoviča lotil v natančno napisanih in stilistično izbrušenih ter med seboj ohlapno povezanih fragmentih, dolgih po odstavek ali dva. Z njimi nas potegne v Šoštakovičev čas in prostor, njegovo življenje in razmišljanje. S tem pa pred nas razpostavi sovjetsko družbenopolitično stvarnost. V njej je Šoštakovič plaval, kakor je vedel in znal, razpet med ljubeznijo in spolnostjo, glasbenim ustvarjanjem in iskanjem izvirnega avtorskega izraza ter ugajanjem politiki, ki ga je včasih slavila, spet drugič pa zavračala in (če je tako o njegovi glasbi pač menil Stalin) celo neusmiljeno kritizirala. Seveda pa, kot Barnes sklene svojo pripoved, onkraj življenja Šoštakovičeva glasba ostaja sama zase, neodvisno od skladateljevega življenja, saj glasba pač pripada samo glasbi, in »to je vse, kar lahko rečeš ali na kar lahko upaš«
Samo Rugelj, Bukla 132-133
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
