Istanbul

Recenzija Bukla

V manj kot letu dni smo v slovenščino dobili večino ključnih del aktualnega Nobelovca. Romani Bela trdnjava, Ime mi je rdeča in Sneg so se vsak na svoj način sprehodili po večni meji med Vzhodom in Zahodom, po meji, ki ni ostra, saj se substanci z njenih nasprotnih strani na neskončno mestih nevidno mešata v vidne spremembe. Istanbul ni klasični roman, temveč romansirano melanholični zapis o Pamukovem odraščanju v tem mestu. Je sentimentalen prikaz njegove družine in tega večnega mesta, spominjanje na nekdaj močno filmsko industrijo, katere kultni črno-beli filmi se še sedaj predvajajo na televiziji. Je strah ob legendarnem salcaškem umoru iz časa, ko je ravno začel brati in je obubožani ribič v svojem čolnu na vesla odpeljal ženo z otroki, potem pa njo posilil, otroke pa pometal v vodo, in je pogrešanje družinskih izletov k Bosporju, kjer so bile povsod navzoče ­sledi sijajne kulture, na katero je ­vplival Zahod, ne da bi za to izgubila vitalnost. Če smo lani v dokumentarcu Zvok Istanbula v Nemčiji naturaliziranega režiserja Fatiha Akina lahko zaslišali nepresegljivi glasbeni kalejdoskop tega sečišča ­različnih civilizacij, nam Pamuk s svojim pisanjem predrami prav vse čute. Svoje seveda dodajo prav zgovorne fotografije, ki Istanbul predstavljajo iz različnih perspektiv in različnih časovnih obdobjih. Obvezno za popotnike na Vzhod ter Pamukove bralce, ki bodo s to knjigo ­dobili vpogled v doživljajski svet in družbeno ozadje, iz ­katerega se je rodila njegova literatura.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.