Izkazana ljubezen ljudstva
James Meek
| Založba | Sanje |
| Zbirka | Sanje. Roman |
| Leto izdaje | 2011 |
| ISBN | 978-961-274-054-2 |
| Naslov izvirnika | The People's Act of Love |
| Leto izdaje izvirnika | 2005 |
| Prevod | Dean Rajčić |
| Urejanje | Tjaša Koprivec |
trda vezava
13 x 20,5 cm
445 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
britansko leposlovje
Založnik o knjigi
Čudovita zgodba, ki jo avtor suklja z izjemnim občutkom za raznolike plasti jezika. Sibirija. Leto 1919. V odročnem predelu dežele, v kateri divja pred kratkim vzvihrana državljanska vojna, živi majhna krščanska sekta in njen enigmatični voditelj. V neposredni okolici raste četa čeških vojakov, poražencev v vojni, ki si obupno želijo povratka domov. V skupnost nenadno in stežka vstopi tujec Samarin, potem ko je pobegnil iz zapora na skrajnem severu Rusije. Njegov prihod vzbudi radovednost številnih domačinov, tudi prelestne voditeljeve žene. A ko tamkajšnjega šamana najdejo mrtvega, se v prebivalce mesteca naselita sumničenje in strah.
Nagrade:
nagrada Man Booker, 2005, nagrada Ondaatje, 2006, nagrada društva Saltire (Saltire Society) za škotsko knjigo leta 2006, nagrada Škotskega umetniškega sveta (Scottish Arts Council) za knjigo leta 2006
Recenzija Bukla
Pisatelj in časopisni poročevalec James Meek – v devetdesetih letih je lucidno poročal o dogajanju v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa o Iraku in Guantanamu – svoj roman plete okoli treh bizarnih, a resničnih zgodovinskih dejstev: sekte (prostovoljnih) verskih skopljencev, ki je v Rusiji obstajala vse do konca druge svetovne vojne; češkoslovaške legije, ki je po koncu prve svetovne vojne zablodelo bivakirala v Rusiji, ter navade, da so ruski kaznjenci vzeli s sabo naivnega tovariša za hrano. Avtor avtentičnosti zgodbe, ki se vrtinči med letoma 1910 in 1919, ne gradi le velikopotezno – z doživetimi opisi agitiranja delavskih množic, vojaških spopadov ipd. –, ampak spretno vpleta tudi številne vsakdanje detajle: pojav fotografije, gramofona ipd. A Meekova mogočna pripoved je v prvi vrsti (politična) alegorija. Ogolela sibirska pustinja, v kateri poganja roman, uduši ves vrvež sveta; na ozadju neizprosne, skope narave se – kot odtisi v snegu – kristalizira vsa jalovost nabuhlih ideologij, ki pred čuteča telesa ljudi postavljajo kastrirano gmoto ljudstva; pa naj gre za angelsko belo vero ali peklensko rdečo revolucijo.
Maša Ogrizek, Bukla 77
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
