Kdaj in kako duša umre

Recenzija Bukla

Osem križev si je že naložila na pleča in zdaj sama samcata, le v družbi koze Manike, Klara živi visoko v gorah, stran od ljudi in doline, ki ji je pred štirimi desetletji zadala globoko srčno rano: na božično noč, ravno ko se je vsa srečna v družbi svojih dveh otrok in moža vračala od polnočnice, je mladi pijani voznik trčil v njihov avto in v nesreči je preživela samo Klara. Še danes, po štirih desetletjih od tega grozljivega dogodka, ji podobe preteklosti ne dajo miru. A ker se vedno bolj zaveda, da se njeno življenje na zemlji končuje, prisluhne srcu in šepetu svoje duše ter ob pomoči znančevega sina poskrbi, da bo življenje drugih ljudi zaradi njenega neprecenljivega darila lepše od njenega. Spretno zasnovana zgodba, ki postopoma osvetljuje sence preteklosti in navdušuje s poetičnim jezikom, prinaša sporočilo o moči odpuščanja in veri v dobro, ki živi v vsakem, še tako ranjenem človeku.

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 123-124

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.