Kibelino oko

Založnik o knjigi

Leta 430 pred Kristusom so v brezno Baratron vrgli nekega Kibelinega duhovnika, ker je posvečeval atenske ženske v misterij Velike matere bogov.
Tako avtor v predgovoru pojasni enega od glavnih sprožilcev, ki so navdihnili zgodbo o Kibeli in njenem očesu.
Roman z epsko širino in hkrati pretanjeno strukturo posameznih prizorov postavi pred bralca Atene v petem stoletju pred našim štetjem, v čas Periklove vladavine in Sokratove modrosti. Kibelino oko, dragotina iz ametista in obsidiana ali oniksa, je epicenter, okoli katerega se spletajo, zapletajo, prepletajo in nato vse burneje vozlajo zgodbe: o prelepi, čutni plesalki in kurtizani Lizidi; o postavnem, mo(go)čnem, strastnem Alkibiadu; o njegovem zagrenjenem, vraževernem in častihlepnem tekmecu Nikiji; in o skrivnostnem, vijoličastookem metragirtu (nižjem duhovniku Kibele), ki postane suma Sume, apostol nove vere, vere v Trojstvo v Enem, v božanstvo, ki združuje ne le treh, temveč vse bogove v enem, v čemer lahko bralec prepozna analogijo s krščanskim naukom. Oko je bilo ukradeno s kipa Boginje – in to sproži niz skrivnostnih, nevarnih in tudi okrutnih dogodkov, ki dosežejo višek skozi spopad med nekdanjima ljubimcema, Lizido in Alkibiadom, ki želita s pomočjo najdene dragotine uničiti in osramotiti drug drugega.
Avtor uporablja raznovrstne pripovedne sloge, od vsevednega tretjeosebnega pripovedovalca preskoči na pojasnjevalno prvo osebo (pisma Lizidine matere), tu in tam uporabi prav uradni, poročevalski ton, nato pa obrne pripoved v tok zavesti, v katerem se nizajo dialogi in razmišljanja tako naglo, da bralca povsem vsrkajo vase. Bogate opise vsakovrstnih spletk, humornih in brutalnih dogodkov premišljeno začini z mestoma zelo nazornimi, vselej pa sočnimi erotičnimi prizori, v katerih je spolnost med ženskama ali javni orgazem nekaj povsem samoumevnega.
V slovarju na koncu knjige je razloženo ozadje posameznih zgodovinskih in mitoloških oseb, krajev in dogodkov ter pojmov, ki jih sodobnost interpretira precej drugače kot antična Grčija (npr. demokracija). Dodan je tudi seznam vseh zgodovinskih imen (in zemljevidi) – česar tam ni, je plod avtorjeve domišljije – da se tankovestni bralec ne bi izgubil med namišljenimi in stvarnimi junaki. Vendar je ta strah odveč: zgodba je zastavljena tako, da napeto sledimo dogajanju, ki bo razkrilo presunljiv konec, ne da bi zraven pravzaprav utegnili – ali želeli – razmišljati o tem, ali je, denimo, Hipoteza zares obstajala in ali je bil suženj Ksant zares deležen tolikšnega trpljenja. Ali pa sta le umetelno ustvarjena lika, ki skupaj z množico ostalih gradita ta veličastni literarni kolos ...